21. 5. 2010 je v časniku Delo na strani 5 objavil kot gostujoče pero mnenje z naslovom Grški nauk za svetovno gospodarstvo g. Dani Rodrik, profesor politične ekonomije na John F. Kennedy School of Government Harvardove univerze.
Govori o politični trilemi svetovnega gospodarstva. Da so gospodarska globalizacija, politična demokracija in nacionalna država nezdružljive. Vsaj ne vse hkrati. S tem se globoko strinjam. Še več. Verjamem, da smo vsaj v Evropi z zadnjim modelom združene Evrope zašli na stranpot. Namreč Združene države Amerike se po modelu zelo razlikujejo od Evropske unije (EU). V EU ne moremo vplivati na nacionalne fiskalne politike ali pa posamezne centralne banke, ne moremo vplivati na to, kam se denar steka, po drugi strani pa smo uporabniki iste valute. Torej socialni transferji so rešeni na državni ravni in ne na skupni. Že res, da imamo smernice ampak vsaj 15 let že poslušamo o kršitvah posameznih držav in o tem, da moramo biti vendarle razumljivo zahtevni do kršenja smernic. To ne gre. In to je primer Grčije pokazal. Zato ne presenečajo polemike o pomoči, saj si jo prejemniki in dajalci drugače razlagamo.
Gledam reklame in pred leti smo tudi v Sloveniji lahko zasledili bolj ali manj usmerjene kampanije za nakup naših, slovenskih izdelkov. Podobno je na Hrvaškem, le da sem tam zasledil veliko več objav. Pa saj so čisto simpatične. Agencije se potrudijo in naredijo zanimive kampanije in prav dobro zaslužijo. Ampak, a nismo ravno zato šli v Evropsko unijo, da imamo skupni in večji trg? A, ni nastala Evropska unija iz EGS? vsaj mislim, da se je tako imenovala. Ideja je bila združiti moči na evropskem prostoru in postati gospodarska velesila kot ZDA in ostali?! Torej čim manj ovir v medsebojnem trgovanju, ukinitvi carin znotraj meja in izkoriščanju sinergij posameznih držav članic?! Potrošniki smo to čutili z večjo ponudbo na trgu, kar še zdaleč ne pomeni boljšo, a večja je vendarle. Hkrati pa potrošniki financiramo kampanije, ki dvigajo zavest o kupovanju lokalnih dobrin?! Kajti lokalne dobrine imajo preverjeno kvaliteto, sledljivost ... Mar na skupnem evropskem trgu tega ni? Prodajali bi na širšem trgu, kupovali pa na lokalnem. Dvolično.
Meni je EU všeč. Z motorjem se zapelješ iz države v državo, srečaš različne ljudi, se ne obremenjuješ z nacionalnimi valutami in še bi lahko našteval. Je sicer dobro prečkati Italijansko Švicarsko mejo in podoživeti kepo v želodcu, čeprav nimam nič za prijavit. Moja otroka tega ne razumeta.
Zunanje izvajanje del se je pričelo v obdobju, ko ljudje nismo več sami zadostili svojim potrebam, ampak smo pričeli z blagovno menjavo. Kot samostojna bitja smo se začeli združevati in specializirati za posamezno področje, specializacija pa pomeni delitev dela.
Naslednji pritisk na zunanje izvajanje so izvajale bogatejše države z izkoriščanjem cenejšega kadra manj razvitih držav.
Zgodovino zunanjega izvajanja lahko sledimo po različnih obdobjih in po različnih sektorjih. Prvi val se je pričel v obdobju industrijske revolucije, kjer so podjetja zaradi gospodarske krize intenzivno iskala konkurenčne prednosti. Te so našla v zunanjem izvajanju na področju znotraj meja držav, kjer so sedeži podjetij. Naslednji val je izkoriščanje zunanjih izvajalcev za izdelovanje ameriških jader ladjevja in platnenih streh kočij iz Škotske. Škotska tekstilna industrija pa je kupovala surovine v Indiji. Kot tretji val pa se je v 70. letih 20. stoletja razmahnilo zunanje izvajanje na procesiranje plačilnih nalogov, nadaljevalo pa z računovodstvom, procesiranjem plačil, procesiranjem teksta in klicnih centrov. Zanimivo je prav zunanje izvajanje računovodske funkcije, saj je tipičen primer, ki je danes dobro sprejet ne glede na občutljivost področja, ki ga pokriva. V tem obdobju so še vedno obstajale omejitve glede lokacije zunanjega izvajalca, ki je morala biti v isti državi.
Z odpravo omejitve lokacije je zunanje izvajanje skupaj z razvojem informacijske komunikacijske tehnologije in interneta postalo orodje z večjim vplivom na razvoj globalne ekonomije.
Danes praktično ni aktivnosti, ki je ne bi mogli izdvojiti. Ampak dogaja se zanimiv paradoks. Globalni ponudniki storitev zunanjega izvajanja kot partnerje najemajo ali sodelujejo z lokalnimi ponudniki. Saj veste. Podobno kot bančna okenca. Najprej jih ukinjajo in uvajajo bankomate, nato se ponovno želijo približati strankam in se lokalne poslovalnice ponovno ustanavljajo.
Danes tako lokalni ponudniki zunanjega izvajanja delujemo samostojno in sodelujemo v družbi večjih zunanjih izvajalcev. Stik z uporabnikom pač šteje. Globalizacija do neke mere šteje, še vedno pa mora biti vsaj za določene storitve lokalna podpora.
sobota, 22. maj 2010
četrtek, 20. maj 2010
Delovno sredstvo verzije 2.1
Delovno mesto zahteva primerno orodje.
Fasciniran sem nad organizacijami, ki spodbujajo predloge za izboljšave delovnega okolja. S kako enostavnimi idejami izboljšujejo svoje aktivnosti! Še bolj me veseli, kadar vidim, da ne izboljšajo samo funkcionalnosti ampak tudi izgled, dizajn. Meni veliko pomeni, da imam lepe stvari. Pustimo ob strani razpravo o mojem okusu za estetiko.
Z najemom avtomobila imam priložnost menjave na nekaj let brez investicijskega stroška. Ja, najem je v časovnem obdobju dražji, vendar sem zadovoljen. Zelo. Zato znam prikazati izračun, da najem ni dražji, če se upoštevajo vse prednosti in slabosti ter se jih ustrezno ovrednoti. Pa saj to poznamo tudi pri nakupih, ko si nekaj zelo želimo. Najdemo tisoč in en razlog, ki nakup upraviči, ne glede na morebitno višjo ceno kot izdelek, ki bi lahko prav tako zadovoljil potrebe.
Delovne postaje so delovno sredstvo marsikaterega delovnega mesta. To je orodje. Včasih celo koristno. V podjetjih imajo različne poglede na to, kako moderno imajo informatiko s stališča delovnih postaj in programske opreme. Zakaj pravim moderno? Ker je notri skrita beseda moda. Ja. Verjamem, da vsi rajši uporabljamo orodja, ki so nam všeč. Ampak ne moremo nenehno menjavati delovne postaje, programsko opremo, saj obstoječe verzije zadostijo osnovnemu namenu delovnega mesta. Ja, tudi to je res. Tako imamo tip razmišljanja, ki uporablja delovne postaje do njihove dejanske iztrošenosti ne glede na že zdavnaj amortiziranost sredstva. Poznam pa tudi kar nekaj takšnih, ki želijo bolj ali manj redno obnavljati delovne postaje in programsko opremo ter s tem motivirati predvsem mlajše kolege, da imajo sodobno okolje, ki jim na ta način lahko nudi dodatne ideje.
Pri mobilnih telefonih smo se kar navadili, da niso naša last ampak last operaterja do izteka vezave, a ne? V čem pa se razlikuje delovna postaja? Ali ni podobno? Zakaj ne bi uporabljali delovne postaje, ki je last ponudnika storitev? Ne vidim nobenega razloga proti. Varnostni vidik smo že leta nazaj razrešili, ponudba je široka, potreba po lastnih strokovnjakih za podporo delovnih postaj odpade in se lahko posvetijo aktivnostim z višjo dodano vrednostjo. Pa smo pri ceni.
Cena najema delovnih postaj je višja od nakupa. Ja seveda! Ampak spet je odvisno od tega, kakšne cilje želimo doseči in na kaj se želimo osredotočiti. Nekaj let nazaj proizvajalci operacijskih sistemov in ostale programske opreme niso omogočali drugačnega načina licenciranja in s tem razlike v ceni najete ali kupljene delovne postaje. Seveda je za njih bolje, da čimveč licenc prodajo. In to vsake nekaj let ob novih verzijah. Da ne bo pomote. Danes jih to veliko omogoča, vendar so modeli tako nastavljeni, da je potrebno dobro poznavanje posameznih primerov za učinkovit poslovni model. Najeta oprema tako omogoča ponudniku storitve namestitev licence za uporabnika, ki v tem primeru ni lastnik. Je pa podobno kot pri najemu avtomobila upravičen do ostalih pridobiti, ki lahko veliko pomenijo. Tako imamo dostop do aktualne verzije programske opreme za veliko nižji strošek kot v primeru nakupa podpore vnaprej, možnost zamenjave opreme brez investicijskih stroškov, nakup storitve ko jo potrebujemo in ni potrebne investicije na zalogo in še bi lahko našteval.
Vesel sem, da sem v zadnjem času srečal človeka, direktorja podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo prodajo in razvojem. Za svoje kolege v podjetju zahteva sodobno delovno opremo, ki vzbodbuja k boljšim rezultatom. To so hitro uspeli zagotoviti z najemom. Zadovoljstvo in rezultati so se izboljšali. Z najemom delovnih sredstev bodo nadaljevali tudi na drugih področjih. Tudi na področju informatike.
Fasciniran sem nad organizacijami, ki spodbujajo predloge za izboljšave delovnega okolja. S kako enostavnimi idejami izboljšujejo svoje aktivnosti! Še bolj me veseli, kadar vidim, da ne izboljšajo samo funkcionalnosti ampak tudi izgled, dizajn. Meni veliko pomeni, da imam lepe stvari. Pustimo ob strani razpravo o mojem okusu za estetiko.
Z najemom avtomobila imam priložnost menjave na nekaj let brez investicijskega stroška. Ja, najem je v časovnem obdobju dražji, vendar sem zadovoljen. Zelo. Zato znam prikazati izračun, da najem ni dražji, če se upoštevajo vse prednosti in slabosti ter se jih ustrezno ovrednoti. Pa saj to poznamo tudi pri nakupih, ko si nekaj zelo želimo. Najdemo tisoč in en razlog, ki nakup upraviči, ne glede na morebitno višjo ceno kot izdelek, ki bi lahko prav tako zadovoljil potrebe.
Delovne postaje so delovno sredstvo marsikaterega delovnega mesta. To je orodje. Včasih celo koristno. V podjetjih imajo različne poglede na to, kako moderno imajo informatiko s stališča delovnih postaj in programske opreme. Zakaj pravim moderno? Ker je notri skrita beseda moda. Ja. Verjamem, da vsi rajši uporabljamo orodja, ki so nam všeč. Ampak ne moremo nenehno menjavati delovne postaje, programsko opremo, saj obstoječe verzije zadostijo osnovnemu namenu delovnega mesta. Ja, tudi to je res. Tako imamo tip razmišljanja, ki uporablja delovne postaje do njihove dejanske iztrošenosti ne glede na že zdavnaj amortiziranost sredstva. Poznam pa tudi kar nekaj takšnih, ki želijo bolj ali manj redno obnavljati delovne postaje in programsko opremo ter s tem motivirati predvsem mlajše kolege, da imajo sodobno okolje, ki jim na ta način lahko nudi dodatne ideje.
Pri mobilnih telefonih smo se kar navadili, da niso naša last ampak last operaterja do izteka vezave, a ne? V čem pa se razlikuje delovna postaja? Ali ni podobno? Zakaj ne bi uporabljali delovne postaje, ki je last ponudnika storitev? Ne vidim nobenega razloga proti. Varnostni vidik smo že leta nazaj razrešili, ponudba je široka, potreba po lastnih strokovnjakih za podporo delovnih postaj odpade in se lahko posvetijo aktivnostim z višjo dodano vrednostjo. Pa smo pri ceni.
Cena najema delovnih postaj je višja od nakupa. Ja seveda! Ampak spet je odvisno od tega, kakšne cilje želimo doseči in na kaj se želimo osredotočiti. Nekaj let nazaj proizvajalci operacijskih sistemov in ostale programske opreme niso omogočali drugačnega načina licenciranja in s tem razlike v ceni najete ali kupljene delovne postaje. Seveda je za njih bolje, da čimveč licenc prodajo. In to vsake nekaj let ob novih verzijah. Da ne bo pomote. Danes jih to veliko omogoča, vendar so modeli tako nastavljeni, da je potrebno dobro poznavanje posameznih primerov za učinkovit poslovni model. Najeta oprema tako omogoča ponudniku storitve namestitev licence za uporabnika, ki v tem primeru ni lastnik. Je pa podobno kot pri najemu avtomobila upravičen do ostalih pridobiti, ki lahko veliko pomenijo. Tako imamo dostop do aktualne verzije programske opreme za veliko nižji strošek kot v primeru nakupa podpore vnaprej, možnost zamenjave opreme brez investicijskih stroškov, nakup storitve ko jo potrebujemo in ni potrebne investicije na zalogo in še bi lahko našteval.
Vesel sem, da sem v zadnjem času srečal človeka, direktorja podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo prodajo in razvojem. Za svoje kolege v podjetju zahteva sodobno delovno opremo, ki vzbodbuja k boljšim rezultatom. To so hitro uspeli zagotoviti z najemom. Zadovoljstvo in rezultati so se izboljšali. Z najemom delovnih sredstev bodo nadaljevali tudi na drugih področjih. Tudi na področju informatike.
četrtek, 6. maj 2010
»Ne šteje vse, kar se lahko prešteje, in ne vse, kar se da prešteti, šteje.« Albert Einstein
Merjenje, merjenje, merjenje. Noro!
Vsak dan se srečujemo z meritvami. Pa naj si nam bo všeč ali ne.
Če se nam po zakrokani noči zjutraj v ogledalu zazdi, da smo zabuhli, se že vprašamo ali so to leta, ali pa smo se zredili. Stopimo na tehtnico. In glede na rezultat se odločimo za morda ukinitev obroka po večernih poročilih, menjamo pivo za cviček ali pa veselo odkorakamo v službo s podatkom, ki nas je potolažil. Tako smo tisto jutro dobili referenco, katero primerjamo v naslednjih dneh ali tednih.
Umislimo si stanovanje, pogledamo v denarnico in odkorakamo v banko po kredit. In se začne analiza prilivov in odlivov na našem računu in končno rezultat kaj si lahko privoščimo. Spet meritev!
Še bolje je nogomet, saj smo v letu svetovnega prvenstva, kamor smo prišli celo Slovenci, kjer bi za tekmo ali dve pozabili na rezultat. Si predstavljate tekmo, kjer bi 90 minut brcali žogo sem ter tja in ne bi beležili rezultatov? No ja, saj bi morda na tekmi s Slovenijo to bilo celo smiselno, a to je že druga tema. Vsi bi v glavah vedeli, koliko golov, podaj, kotov je kdo priigral ali zaigral.
To so primeri iz knjige, ki jo priporočam in sicer Performance Leadership Franka Buytendijka. Priporočam.
Ampak zakaj me potem merjenje moti pri postavljanju in doseganju ciljev v službi? Hmm.
Vabim vas, da si ogledate rezultate ankete Gartnerja o outsourcingu v Evropi za 2009. Rezultatov ne bi komentiral, ker se lahko različno interpretirajo, zato vas vabim, da si jih sami predočite.
Kaj pa želim povedati z merjenjem je naslednje. Prehod na zunanje izvajanje ni nova zadeva. Nova je za vsakega, ki je v fazi prehoda. To bo vedno. V podjetju imamo izkušnje z zunanjim izvajanjem, gostovanjem, programsko opremo kot storitev in zdaj nam "pomaga" še oblačnost (cloud computing). Kot IKT podjetje smo ne glede na želje zelo izvedbeno usmerjeni, saj je sistemska integracija, ponujanje rešitev, storitev zelo konkretna zadeva. Deluje ali pa ne. In potem predlagamo vodji IKTja v podjetju, da naj vse razpusti in nam preda v upravljanje na primer. To nekako ne gre, ne glede na vsa prizadevanja, da se vodje IKTja pozicionira v sam vrh podjetja. IKT potem prevzemajo člani uprav, ki IKT obravnavajo bolj s stroškovnega in izvedbenega vidika. Osredotočenje na KAKO in ne na KAJ zna predstavljati velik problem. Zato se moramo pogovarjati s strokovnjaki, ki se osredotočajo ravno na to, kaj potrebujejo v določenem procesu in ne kako. Kako kaj narediti je stvar izvajalca in ne snovalca.
Ravno merjenje je glavna komponenta, ki spada v pogodbe o zagotavljanju dogovorjenega nivoja storitev. Kje pa vidim razlike ponudnikov? V načinu zaračunavanja. Lahko je transkacijsko usmerjen ali pa glede na izid, rezultat. In to je poslovna zadeva. IKT oddelek lahko zagotovi določene zahteve le, če mu poslovna stran zna predstaviti kaj želi. In to je najtežje. Na tem področju so še možnosti za izboljšavo. Tipični ponudnik e-poštnih sistemov ponuja najem določenega števila predalov ter povezane velikosti posameznega predala. In to se zaračunava. Kaj pa če zaračunava po posamezni prejeti ali oddani e-pošti in velikosti? Pa saj to so naredili v glasbeni industriji. Zakaj bi kupil celoten CD, ko pa si lahko nakupim posamezne pesmi in jih nato zapečem kot mi paše.
Zakaj je sodelovanje s poslovnim delom podjetja in ne IKT oddelkom še pomembno? Zaradi intelektualne lastnine. Kdo bo lastnik pravic rešitev? Ali lahko določene rešitve kombiniramo na opremi, ki ni lastniška? To so izzivi, ki jih uspešno rešujemo in takrat se v podjetjih prične zavedanje, kaj so IKT storitve, ki jih uporabljajo. In ne kako.
Nenazadanje vsaka poslovna sfera zahteva tudi izhodno strategijo. Tega v IKT oddelkih ni. Imamo le procedure "downgrade-a" pri nadgradnjah ali vrnitve na prejšnje različice. Nikoli pa se ne sprašujemo o tem, kaj pa če želim nekaj drugače, ki mi lahko ponudi drug ponudnik. Izhodne strategije so se sprva zdele le pogodbena določila, ki so v praksi težko izvedljiva. Zakaj? Ker so se stranke ponovno vprašale kako bo ponudnik zagotovil, kar je zapisal in ne kaj.
Veste česa se bojimo? Tistega, kar ne poznamo. Strah pa vsi vemo, da je velik prazen nič. Mogoče ravno zato doma nimam osebne tehtnice. Ker me je strah.
Vsak dan se srečujemo z meritvami. Pa naj si nam bo všeč ali ne.
Če se nam po zakrokani noči zjutraj v ogledalu zazdi, da smo zabuhli, se že vprašamo ali so to leta, ali pa smo se zredili. Stopimo na tehtnico. In glede na rezultat se odločimo za morda ukinitev obroka po večernih poročilih, menjamo pivo za cviček ali pa veselo odkorakamo v službo s podatkom, ki nas je potolažil. Tako smo tisto jutro dobili referenco, katero primerjamo v naslednjih dneh ali tednih.
Umislimo si stanovanje, pogledamo v denarnico in odkorakamo v banko po kredit. In se začne analiza prilivov in odlivov na našem računu in končno rezultat kaj si lahko privoščimo. Spet meritev!
Še bolje je nogomet, saj smo v letu svetovnega prvenstva, kamor smo prišli celo Slovenci, kjer bi za tekmo ali dve pozabili na rezultat. Si predstavljate tekmo, kjer bi 90 minut brcali žogo sem ter tja in ne bi beležili rezultatov? No ja, saj bi morda na tekmi s Slovenijo to bilo celo smiselno, a to je že druga tema. Vsi bi v glavah vedeli, koliko golov, podaj, kotov je kdo priigral ali zaigral.
To so primeri iz knjige, ki jo priporočam in sicer Performance Leadership Franka Buytendijka. Priporočam.
Ampak zakaj me potem merjenje moti pri postavljanju in doseganju ciljev v službi? Hmm.
Vabim vas, da si ogledate rezultate ankete Gartnerja o outsourcingu v Evropi za 2009. Rezultatov ne bi komentiral, ker se lahko različno interpretirajo, zato vas vabim, da si jih sami predočite.
Kaj pa želim povedati z merjenjem je naslednje. Prehod na zunanje izvajanje ni nova zadeva. Nova je za vsakega, ki je v fazi prehoda. To bo vedno. V podjetju imamo izkušnje z zunanjim izvajanjem, gostovanjem, programsko opremo kot storitev in zdaj nam "pomaga" še oblačnost (cloud computing). Kot IKT podjetje smo ne glede na želje zelo izvedbeno usmerjeni, saj je sistemska integracija, ponujanje rešitev, storitev zelo konkretna zadeva. Deluje ali pa ne. In potem predlagamo vodji IKTja v podjetju, da naj vse razpusti in nam preda v upravljanje na primer. To nekako ne gre, ne glede na vsa prizadevanja, da se vodje IKTja pozicionira v sam vrh podjetja. IKT potem prevzemajo člani uprav, ki IKT obravnavajo bolj s stroškovnega in izvedbenega vidika. Osredotočenje na KAKO in ne na KAJ zna predstavljati velik problem. Zato se moramo pogovarjati s strokovnjaki, ki se osredotočajo ravno na to, kaj potrebujejo v določenem procesu in ne kako. Kako kaj narediti je stvar izvajalca in ne snovalca.
Ravno merjenje je glavna komponenta, ki spada v pogodbe o zagotavljanju dogovorjenega nivoja storitev. Kje pa vidim razlike ponudnikov? V načinu zaračunavanja. Lahko je transkacijsko usmerjen ali pa glede na izid, rezultat. In to je poslovna zadeva. IKT oddelek lahko zagotovi določene zahteve le, če mu poslovna stran zna predstaviti kaj želi. In to je najtežje. Na tem področju so še možnosti za izboljšavo. Tipični ponudnik e-poštnih sistemov ponuja najem določenega števila predalov ter povezane velikosti posameznega predala. In to se zaračunava. Kaj pa če zaračunava po posamezni prejeti ali oddani e-pošti in velikosti? Pa saj to so naredili v glasbeni industriji. Zakaj bi kupil celoten CD, ko pa si lahko nakupim posamezne pesmi in jih nato zapečem kot mi paše.
Zakaj je sodelovanje s poslovnim delom podjetja in ne IKT oddelkom še pomembno? Zaradi intelektualne lastnine. Kdo bo lastnik pravic rešitev? Ali lahko določene rešitve kombiniramo na opremi, ki ni lastniška? To so izzivi, ki jih uspešno rešujemo in takrat se v podjetjih prične zavedanje, kaj so IKT storitve, ki jih uporabljajo. In ne kako.
Nenazadanje vsaka poslovna sfera zahteva tudi izhodno strategijo. Tega v IKT oddelkih ni. Imamo le procedure "downgrade-a" pri nadgradnjah ali vrnitve na prejšnje različice. Nikoli pa se ne sprašujemo o tem, kaj pa če želim nekaj drugače, ki mi lahko ponudi drug ponudnik. Izhodne strategije so se sprva zdele le pogodbena določila, ki so v praksi težko izvedljiva. Zakaj? Ker so se stranke ponovno vprašale kako bo ponudnik zagotovil, kar je zapisal in ne kaj.
Veste česa se bojimo? Tistega, kar ne poznamo. Strah pa vsi vemo, da je velik prazen nič. Mogoče ravno zato doma nimam osebne tehtnice. Ker me je strah.
Naročite se na:
Objave (Atom)