Ljubljanski maraton

Pa smo ga dočakali. 16. po vrsti.

Lani sem si zadal ambiciozen cilj preteči vseh 42 km v letošnjem letu. Glede na tek na Kraškem maratonu in kasnejše treninge sem vseeno ostal na polovični razdalji. En krog okoli Ljubljane.

Bilo je lepo. Zelo lepo. Vreme je obetalo ne glede na rahlo rosenje zjutraj. Rekordno število udeležencev je prav tako zagotavljalo dogodek z veliko začetnico. Število tekačev, ki so se pripravljali pa se je iz dneva v dan povečevalo na poteh okoli Ljubljane že kakšnih 14 dni pred samim dogodkom.

Ker pa ne morem mimo zunanjega izvajanja pa sem večkrat razmišljal, kdaj bom kupil lasten čip za merjenje časa na tekih, kolesarskih maratonih in podobnih dogodkih. Kdaj se splača? Pravzaprav sploh nisem nikoli razmišljal o tem ali se finančno izplača, ker je strošek "začasnega" čipa nekaj Evrov. In glede na mojo udeležbo na dogodkih dvakrat do trikrat na leto je to brez smisla. Bolj mi je zanimivo, kako se na določenih področjih sploh ne sprašujemo ali naj zadevo izpeljemo znotraj organizacije ali naj prepustimo zadevo zunanjemu, specializiranemu ponudniku storitev. Pa naj si bo zagotavljanje varnosti udeležencev na maratonu, zagotavljanje merjenja časa tekačev in drugo.

Kakorkoli, nekaj mi mora švigati v tisti uri in 49 minut, ko sem tekel. Run Forrest run. Je bil eden izmed napisov, ki so vzpodbujali tekače. Pa otroci, ki so bili presrečni, da si jim dal "petko" ob trasi. Ne vem, kdo je komu dal več. Meni je pomagalo.