Albert Einstein je izjavil, da je domišljija pomembnejša od znanja. Menim, da ta rek premalo upoštevamo. Še posebej vodje moramo razmišljati o tem, da preigramo več možnosti za dosego določenega cilja. To še posebej velja za okolja, kjer je velika konkurenčnost ali okolja, kjer ni dovolj kritične mase za ustaljen način poslovanja.
Tema zunanjega izvajanja storitev je že oguljena fraza. Zgodovino zunanjega izvajanja lahko sledimo po različnih obdobjih in po različnih sektorjih. Nekateri označujejo kot prvi val zunanjega izvajanja v obdobju industrijske revolucije, kjer so podjetja zaradi gospodarske krize intenzivno iskala konkurenčne prednosti. Te so našla v zunanjem izvajanju. Spet drugi, da se je obdobje zunanjega izvajanja pričelo s postavitvijo teze, da naj podjetja izločijo v zunanje izvajanje vse procese, ki ne sodijo v osnovno, strateško dejavnost.
Kakorkoli, menim, da samo izdvojitev procesov ali storitev v zunanje izvajanje ni odgovor na izzive, ki se porajajo v času krize. Zagotovo je potrebna prilagodljivost na spremenjene razmere trga v kakršnikoli obliki.
Pred dnevi sem se udeležil svetovnega prvenstva v košarki. Istambul. 12 milijonsko mesto, kjer menjava (prodaja) temelji na pogajanjih brez znane izhodiščne cene. Kako obvladujejo prodajo knjigovodsko? Ali uporabljajo ERP proizvajalca A, B ali C? Verjetno ne razmišljam v pravi smeri. Kar me je vzpodbudilo k razmišljanju je dejstvo, da je trg enega mesta velik za šest Slovenij. Pravzaprav je večji, če štejem aktivno prebivalstvo. Ampak razmišljati moramo širše, a ne? Predstavniki generacije Y imajo precej drugačne vrednote in vzorce vodenja od starejših generacij. To je dobro. Drugačnost je dobrodošla. Ampak vse prevečkrat se srečujem z vzorci, ki so bodisi skladni s teorijo prodaje določenega trga ali pa z vzorci, ki jih poznamo iz našega okolja. In težko je prepričevati nekoga, ki ni odprt za nove ideje. Še posebej na področju zunanjega izvajanja IKT storitev se obnašamo zelo tradicionalno z vsem vedenjem o dobrih in slabih lastnostih, ki jih tovrstne storitve prinašajo.
Ponudniki tovrstnih storitev se imamo nalogo prodajo čim več tovrstnih storitev. Premalokrat se vprašamo ali je za posamezen tip podjetja zunanje izvajanje IKT sploh primeren kandidat. Najprej se pojavi vprašanje ali je storitev stroškovno bolj učinkovita. Poleg težave, da podjetja v veliki meri sploh ne vedo, kakšen je trenutni strošek izvajanja IKT storitev se (pre)redko srečujemo z vprašanjem ali je izločitev IKT storitev sploh primerna za naše podjetje. Ja, zunanje izvajanje nestrateških procesov mora biti strateška odločitev podjetja, ampak to ni dovolj. Potrebno je zavedanje, da izdvojitev procesov prinaša organizacijske spremembe, kulturne spremembe in konec koncev spremembo stroškov. V primerih, ko so IKT oddelki le stroškovni center, so pridobiti z izdvojitvijo manjšega pomena. Tako finance, kot tudi IKT oddelek morata biti poslovno naravnana, da imata možnost preigrati možnosti delovanja na različne načine.
Danes izvajajo zunanje izvajanje IKT storitev podjetja, ki so bolj ali manj tehnološko orientirana. Ne glede na velikost podjetja izhajajo iz tehnologije in optimizacijo izvajanja operacij na tehnologijah. Menim, da prodajno osebje skrbi za to, da predstavljajo prednosti zunanjega izvajanja s poslovnega razloga a vendarle so bazična znanja na tehnološkem nivoju. Uspešnejša bodo podjetja, ki bodo izhajala izključno iz poslovnih razlogov naročnika za izdvojitev določenih storitev. Danes so to svetovalna podjetja upravam. Tako se bodo na področju zunanjega izvajanja IKT storitev srečevala podjetja, ki izhajajo iz tehnološkega sveta in podjetja, ki izhajajo iz poslovnega svetovanja. Pri tem bodo potrebna znanja oziroma delovna mesta IKT arhitekta, ki bodo vez med poslovnim in IKT svetom. Saj v bistvu ne gre za nekaj, kar danes ne bi obstajalo, gre le za osredotočenost na področja, ki so danes le del aktivnosti, ki jih opravljajo posamezni strokovnjaki. Potrebno je zavedanje, da s kompleksnostjo IKT sistemov oziroma storitev prehajajo podjetja iz stanja kompleksnosti v stanje kaotičnosti. Modeli zrelosti IKT sistemov kažejo razvoj sistemov drugače, a realnost kaže, da je z rastjo povezano bolj kompleksno obvladovanje in nezmožnost strukturiranega prehoda iz nižje stopnje na višjo. Nadgradnje se praviloma končajo na določeni stopnji brez menjave infrastrukture. Infrastruktura, ki omogoča IKT storitve na določen poslovni model praviloma ne omogoča enostaven prehod na model plačila po porabi.
Vodje, ki si drznejo razmišljati drugače, izven utečenih poti, so podvrženi tveganim odločitvam. Ti sprejemajo tudi dejstvo, da sprememba poslovnega modela ne prinaša le spremembe v finančnem izkazu poslovanja temveč tudi v ostalih poslovnih spremembah. Tako se z izdvojitvijo določenih procesov spremeni v določeni meri tudi kultura podjetja, odzivnost na spremembe, procesi ali način dela ter odgovornosti. Preobrazbo morajo podjetja opraviti sama. Vodje, ki razmišljajo drugače so pripravljeni na preigravanje različnih možnosti za dosego svojih poslovnih ciljev.
Ponudniki tovrstnih storitev imamo prav tako svoje izzive. Zagotovo moramo imeti racionalne postopke dela, procese, ki omogočajo stroškovno učinkovito izvajanje ponovljivih storitev. Ponovljivost v okolju, ki je geografsko, demografsko in poslovno zaokroženo je omejeno. Še posebej v konkurenčnem okolju lahko hitro zmanjka kritične mase uporabnikov, ki jih podpiramo. Tako se v Sloveniji ponudniki težko osredotočimo na vertikalne segmente, saj hitro pridemo do točke, kjer so v določeni vertikali podjetja, ki so medsebojni tekmeci na istih področjih. To zagotovo ni razlog, da ne bi razmišljali drugače, le način za dosego ciljev tako ponudnikov kot uporabnikov mora biti drugačen. To je eden izmed razlogov za relativno počasen razvoj zunanjega izvajanja IKT storitev v Sloveniji in hkrati za velik potencial.
Ponudniki storitev zunanjega izvajanja IKT storitev ne potrebujemo vsako podjetje za preživetje. Ravno tako ne moremo delovati na enak način kot globalni ponudniki. Prilagodljivi poslovni modeli so zagotovo naša prednost, saj je v omejenem okolju prilagodljivost vedno prednost. Zakonodaja, ki podira lokalne izvajalce, prinaša le kratkoročne koristi, ki ne prinašajo globalne konkurenčnosti podjetij uporabnikov. Bistvena je odprtost vodij na drugačne načine delovanja, na nove poslovne modele, na preigravanje različnih scenarijev in njihovih rezultatov. Na strani ponudnikov tovrstnih storitev pa so izrednega pomena poslovna znanja, ki niso odvisna od tehnološke infrastrukture.
četrtek, 02. september 2010
torek, 06. julij 2010
Zunanje izvajanje XXX
Česarkoli, da ne bo pomote.
Pred časom sem govoril s stranko, ki razume in uporablja zunanje izvajanje v kar nekaj poslovnih funkcijah. Vem, da se lahko izdvoji marsikateri proces, ki ni ključen za konkurenčno prednost, a vendarle me vsake toliko časa preseneti ponudba storitev. Pozitivno. Tako si nisem predstavljal, da lahko zunanji izvajalec prevzame storitev zagotavljanja komprimiranega zraka za potrebe izvajanja tehnoloških procesov. Zanimivo!
Pa saj ni v bistvu nič nenavadnega v tem. Logika je zelo preprosta. Zunanji izvajalec oceni trenutne stroške z zagotavljanjem komprimiranega zraka in naredi analizo upravičenosti prehoda na zunanje izvajano storitev, ki mora biti cenejša ali nuditi več za enake stroške. Seveda se zunanji izvajalec ponujene storitve srečuje z enako težavo kot mi in sicer z nepoznavanjem trenutnih stroškov. Po identifikaciji in uskladitvi teh stroškov se lahko cenovno ovrednoti upravičenost izdvajanja. Kar me je presenetilo je dejstvo, da je ponudba zagotavljanja celovite storitve zagotavljanja komprimiranega zraka nižja že od trenutnih stroškov električne energije za proizvodnjo komprimiranega zraka, kaj šele ob upoštevanju vzdrževanja sistemov. Ponudnik računa na optimizacijo tesnenja sistema razvoda, ki bo posledično pomenila manj stroškov obratovanja.
Torej, zunanje izvajanje je primerno za karkoli. Tudi za ... XXX.
Pred časom sem govoril s stranko, ki razume in uporablja zunanje izvajanje v kar nekaj poslovnih funkcijah. Vem, da se lahko izdvoji marsikateri proces, ki ni ključen za konkurenčno prednost, a vendarle me vsake toliko časa preseneti ponudba storitev. Pozitivno. Tako si nisem predstavljal, da lahko zunanji izvajalec prevzame storitev zagotavljanja komprimiranega zraka za potrebe izvajanja tehnoloških procesov. Zanimivo!
Pa saj ni v bistvu nič nenavadnega v tem. Logika je zelo preprosta. Zunanji izvajalec oceni trenutne stroške z zagotavljanjem komprimiranega zraka in naredi analizo upravičenosti prehoda na zunanje izvajano storitev, ki mora biti cenejša ali nuditi več za enake stroške. Seveda se zunanji izvajalec ponujene storitve srečuje z enako težavo kot mi in sicer z nepoznavanjem trenutnih stroškov. Po identifikaciji in uskladitvi teh stroškov se lahko cenovno ovrednoti upravičenost izdvajanja. Kar me je presenetilo je dejstvo, da je ponudba zagotavljanja celovite storitve zagotavljanja komprimiranega zraka nižja že od trenutnih stroškov električne energije za proizvodnjo komprimiranega zraka, kaj šele ob upoštevanju vzdrževanja sistemov. Ponudnik računa na optimizacijo tesnenja sistema razvoda, ki bo posledično pomenila manj stroškov obratovanja.
Torej, zunanje izvajanje je primerno za karkoli. Tudi za ... XXX.
sreda, 02. junij 2010
Drzni in lepi
Sposojen naslov. Slovenija je lepa, ni pa drzna. Vsaj kar se tiče nekaterih dejanj. Smo dobri v posameznih športih, kjer so posamezniki odvisni od samega sebe, smo pa po mojem mnenju manj timski igralci.
Ampak zakaj gre? Danes se je odvijala IDC Outsourcing & Cloud Computing 2010 konferenca z naslovom Do večje učinkovitosti in manjših stroškov z novimi načini zagotavljanja IT storitev. Končno me je pozitivno presenetila udeležba. Pa ne zaradi časov, kjer so udeležbe na konferencah zelo omejene zaradi varčevanja stroškov. Bolj zaradi teme, ki na prvi pogled ni najbolj v prid IT strokovnjakom. Vsaj tako ima zunanje izvajanje pri nas prizvok. Negativen za njih. To je nekaj za finančnike in tiste, ki se gredo organiziranost in se ukvarjajo s procesi. Za takšno percepcijo smo sokrivi tudi ponudniki tovrstnih storitev. Kakorkoli. Udeleženih je bilo vsaj tretjina, ki niso neposredno v IKT oddelkih. Super! Pa čisto vseeno mi je, ali je razlog kriza, ki je v naših glavah vzbudila vsaj malo kritičnosti do tega, da se sprašujemo ali delamo prave stvari na pravi način.
Tudi nad predavanji sem bil presenečen. Pozitvino nad našim prispevkom in nad konkurenti. Menim, da smo v prednosti, ki jo moramo izkoristiti. Počutim se kot na tekmi. Ja. Zanimive so mi naslednji poudarki govorcev:
"Kriza nas sili, da boste izdvajali IKT storitve." Krize ni več. No ja, če sem natančem smo ravno včeraj tehnično spet v krizi. Ampak verjamem, da je to zaradi tega, ker sami v to verjamemo. Krize že zdavnaj ni več, mi pa še vedno čakamo, da mine, potem pa bomo že. Nak. To ne gre. Dokler bomo imeli v glavah, da je kriza in da je hudo in bomo po njej delali tako kot pred njo, tako dolgo ne bomo konkurenčni. Sploh se ne premaknemo iz mrtve točke. Ne zavedamo se, da se priložnost, da delamo stvari na drugačen način počasi izteka. Ker bo sicer tako naredila konkurenca.
"Novi trendi iz zahodnega sveta se pri nas uveljavijo po letu, dveh." Spet tipično naše. Pa kaj potem?! Ali moramo res na vse čakati, da se še mi nekaj spomnimo? Zakaj ne bi bili v več stvareh prvi? Kaj nam brani? Pa saj ne gre samo za zunanje izvajanje. Zunanje izvajanje je lahko le sredsvo za dosego poslovnih ciljev. Če je podjetju najvišji poslovni cilj izdvojitev IKT, potem je obsojeno na propad. Lahko je cilj usmeritev le na razvoj, trženje, proizvodnjo, le te cilje pa lahko hitreje, ekonomičneje doseže tudi z zunanjim izvajanjem IKT na primer. Nikakor pa ne sme biti glavni cilj zunanje izvajanje IKT. Premalo smo drzni. Ne upamo si razmišljati vizionarsko. Nekaj stopnic naprej. Raje se ukvarjamo z operativnimi nalogami, ki so otipljive, bližje, enostavneje. Tako ne bomo nikoli zmagovalci. Tudi tekač preko ovir si ne zada cilj optimalnega preskakovanja ovir. Njegov cilj je najhitreje prispeti v cilj. Seveda so operativne naloge preskakovanje ovir.
"Kalkulacija primerjave stroškov internega izvajanja in zunanjega izvajanja se ne izide. V praksi se izkaže, da je zunanje izvajanje dražje." S tem se nikakor ne strinjam! Pa saj to je osnovni postulat zunanjega izvajanja, mar ne? Če to drži, potem nečesa ne razumem. Namreč vsi vemo, da lahko številke prikažemo tako, da kažejo kot želimo. Pa naj si bo na strani ponudnika ali naročnika. Očitno jaz potem ne znam računati. In roko na srce sploh ne računam jaz. So za to bolj usposobljeni. Ni pa kalkulacija raketna znanost. Zato jo razumem. Zakaj potem takšne izjave? In to celo s strani ponudnikov zunanjega izvajanja?! Zame je odgovor zelo enostaven. Naj povem s primerom. Ko grem v trgovino (ja, jaz v družini nakupujem), grem navadno s spiskom stvari, ki jih potrebujem. Ampak vedno sem "pragmatičen" in kupim tudi artikle, ki niso na seznamu. Pa saj lahko hitro razložim, da sem jih pozabil uvrstiti na seznam. Razlog je drugje. Če nekaj želimo kupiti, bomo to storili ne glede na racionalnost. Vedno najdemo razloge, če jih potrebujemo. In tako je račun višji od "planiranega". Ne primerjamo jabolka z jabolkami. In ravno to se dogaja v fazi stroškovne analize zunanjega izvajanja. Ko analiziramo obstoječe stroške in kaj pričakujemo od zunanjega izvajanja, je vsaj v prvi iteraciji prepad ogromen. Zavedanje o dejanskih stroških, ki jih ima analiziranec danes, je lahko zelo nizko. Pa saj to ni nič nenavadano. Ampak dokler je organiziranost dela na drugačen način je tudi beleženje drugačno. Ali morda veste, koliko vas stane desno sprednje kolo na avtomobilu? Nas ne zanima, a ne? Dokler obravnavamo avtomobil strošek kot celota. Če je najet s storitvami servisiranja, nas ne zanima niti strošek servisa. Seveda dokler smo s celotnim paketom zadovoljni, a ne? Trdim torej, da smo zunanji izvajalci IKT storitev praviloma cenejši za isti nivo zagotavljanja storitev. Če nismo, je nekaj narobe z nami. Je pa res, da se včasih težko primerjamo s stranko, ki ji zadostuje osnovna storitev, ki je mi niti nimamo v ponudbi in zato ponudimo več za več. To pa je že druga tema.
Premalo smo drzni. Premalo podjetij izkorišča relativno poceni poslovno svetovanje v Sloveniji, da vsaj preveri v kakšni "kondiciji" je njihov IKT oddelek in ali se "splača" izdvojiti IKT ter v kakšni obliki. Z več priložnostmi bi se medsebojno naučili posla in lahko postali prvi. Prvi v Evropi, prvi v svetu. Ali ni Estonija prva glede e-javnih storitev?
Ampak zakaj gre? Danes se je odvijala IDC Outsourcing & Cloud Computing 2010 konferenca z naslovom Do večje učinkovitosti in manjših stroškov z novimi načini zagotavljanja IT storitev. Končno me je pozitivno presenetila udeležba. Pa ne zaradi časov, kjer so udeležbe na konferencah zelo omejene zaradi varčevanja stroškov. Bolj zaradi teme, ki na prvi pogled ni najbolj v prid IT strokovnjakom. Vsaj tako ima zunanje izvajanje pri nas prizvok. Negativen za njih. To je nekaj za finančnike in tiste, ki se gredo organiziranost in se ukvarjajo s procesi. Za takšno percepcijo smo sokrivi tudi ponudniki tovrstnih storitev. Kakorkoli. Udeleženih je bilo vsaj tretjina, ki niso neposredno v IKT oddelkih. Super! Pa čisto vseeno mi je, ali je razlog kriza, ki je v naših glavah vzbudila vsaj malo kritičnosti do tega, da se sprašujemo ali delamo prave stvari na pravi način.
Tudi nad predavanji sem bil presenečen. Pozitvino nad našim prispevkom in nad konkurenti. Menim, da smo v prednosti, ki jo moramo izkoristiti. Počutim se kot na tekmi. Ja. Zanimive so mi naslednji poudarki govorcev:
"Kriza nas sili, da boste izdvajali IKT storitve." Krize ni več. No ja, če sem natančem smo ravno včeraj tehnično spet v krizi. Ampak verjamem, da je to zaradi tega, ker sami v to verjamemo. Krize že zdavnaj ni več, mi pa še vedno čakamo, da mine, potem pa bomo že. Nak. To ne gre. Dokler bomo imeli v glavah, da je kriza in da je hudo in bomo po njej delali tako kot pred njo, tako dolgo ne bomo konkurenčni. Sploh se ne premaknemo iz mrtve točke. Ne zavedamo se, da se priložnost, da delamo stvari na drugačen način počasi izteka. Ker bo sicer tako naredila konkurenca.
"Novi trendi iz zahodnega sveta se pri nas uveljavijo po letu, dveh." Spet tipično naše. Pa kaj potem?! Ali moramo res na vse čakati, da se še mi nekaj spomnimo? Zakaj ne bi bili v več stvareh prvi? Kaj nam brani? Pa saj ne gre samo za zunanje izvajanje. Zunanje izvajanje je lahko le sredsvo za dosego poslovnih ciljev. Če je podjetju najvišji poslovni cilj izdvojitev IKT, potem je obsojeno na propad. Lahko je cilj usmeritev le na razvoj, trženje, proizvodnjo, le te cilje pa lahko hitreje, ekonomičneje doseže tudi z zunanjim izvajanjem IKT na primer. Nikakor pa ne sme biti glavni cilj zunanje izvajanje IKT. Premalo smo drzni. Ne upamo si razmišljati vizionarsko. Nekaj stopnic naprej. Raje se ukvarjamo z operativnimi nalogami, ki so otipljive, bližje, enostavneje. Tako ne bomo nikoli zmagovalci. Tudi tekač preko ovir si ne zada cilj optimalnega preskakovanja ovir. Njegov cilj je najhitreje prispeti v cilj. Seveda so operativne naloge preskakovanje ovir.
"Kalkulacija primerjave stroškov internega izvajanja in zunanjega izvajanja se ne izide. V praksi se izkaže, da je zunanje izvajanje dražje." S tem se nikakor ne strinjam! Pa saj to je osnovni postulat zunanjega izvajanja, mar ne? Če to drži, potem nečesa ne razumem. Namreč vsi vemo, da lahko številke prikažemo tako, da kažejo kot želimo. Pa naj si bo na strani ponudnika ali naročnika. Očitno jaz potem ne znam računati. In roko na srce sploh ne računam jaz. So za to bolj usposobljeni. Ni pa kalkulacija raketna znanost. Zato jo razumem. Zakaj potem takšne izjave? In to celo s strani ponudnikov zunanjega izvajanja?! Zame je odgovor zelo enostaven. Naj povem s primerom. Ko grem v trgovino (ja, jaz v družini nakupujem), grem navadno s spiskom stvari, ki jih potrebujem. Ampak vedno sem "pragmatičen" in kupim tudi artikle, ki niso na seznamu. Pa saj lahko hitro razložim, da sem jih pozabil uvrstiti na seznam. Razlog je drugje. Če nekaj želimo kupiti, bomo to storili ne glede na racionalnost. Vedno najdemo razloge, če jih potrebujemo. In tako je račun višji od "planiranega". Ne primerjamo jabolka z jabolkami. In ravno to se dogaja v fazi stroškovne analize zunanjega izvajanja. Ko analiziramo obstoječe stroške in kaj pričakujemo od zunanjega izvajanja, je vsaj v prvi iteraciji prepad ogromen. Zavedanje o dejanskih stroških, ki jih ima analiziranec danes, je lahko zelo nizko. Pa saj to ni nič nenavadano. Ampak dokler je organiziranost dela na drugačen način je tudi beleženje drugačno. Ali morda veste, koliko vas stane desno sprednje kolo na avtomobilu? Nas ne zanima, a ne? Dokler obravnavamo avtomobil strošek kot celota. Če je najet s storitvami servisiranja, nas ne zanima niti strošek servisa. Seveda dokler smo s celotnim paketom zadovoljni, a ne? Trdim torej, da smo zunanji izvajalci IKT storitev praviloma cenejši za isti nivo zagotavljanja storitev. Če nismo, je nekaj narobe z nami. Je pa res, da se včasih težko primerjamo s stranko, ki ji zadostuje osnovna storitev, ki je mi niti nimamo v ponudbi in zato ponudimo več za več. To pa je že druga tema.
Premalo smo drzni. Premalo podjetij izkorišča relativno poceni poslovno svetovanje v Sloveniji, da vsaj preveri v kakšni "kondiciji" je njihov IKT oddelek in ali se "splača" izdvojiti IKT ter v kakšni obliki. Z več priložnostmi bi se medsebojno naučili posla in lahko postali prvi. Prvi v Evropi, prvi v svetu. Ali ni Estonija prva glede e-javnih storitev?
sobota, 22. maj 2010
Globalni lokalni outsourcing?
21. 5. 2010 je v časniku Delo na strani 5 objavil kot gostujoče pero mnenje z naslovom Grški nauk za svetovno gospodarstvo g. Dani Rodrik, profesor politične ekonomije na John F. Kennedy School of Government Harvardove univerze.
Govori o politični trilemi svetovnega gospodarstva. Da so gospodarska globalizacija, politična demokracija in nacionalna država nezdružljive. Vsaj ne vse hkrati. S tem se globoko strinjam. Še več. Verjamem, da smo vsaj v Evropi z zadnjim modelom združene Evrope zašli na stranpot. Namreč Združene države Amerike se po modelu zelo razlikujejo od Evropske unije (EU). V EU ne moremo vplivati na nacionalne fiskalne politike ali pa posamezne centralne banke, ne moremo vplivati na to, kam se denar steka, po drugi strani pa smo uporabniki iste valute. Torej socialni transferji so rešeni na državni ravni in ne na skupni. Že res, da imamo smernice ampak vsaj 15 let že poslušamo o kršitvah posameznih držav in o tem, da moramo biti vendarle razumljivo zahtevni do kršenja smernic. To ne gre. In to je primer Grčije pokazal. Zato ne presenečajo polemike o pomoči, saj si jo prejemniki in dajalci drugače razlagamo.
Gledam reklame in pred leti smo tudi v Sloveniji lahko zasledili bolj ali manj usmerjene kampanije za nakup naših, slovenskih izdelkov. Podobno je na Hrvaškem, le da sem tam zasledil veliko več objav. Pa saj so čisto simpatične. Agencije se potrudijo in naredijo zanimive kampanije in prav dobro zaslužijo. Ampak, a nismo ravno zato šli v Evropsko unijo, da imamo skupni in večji trg? A, ni nastala Evropska unija iz EGS? vsaj mislim, da se je tako imenovala. Ideja je bila združiti moči na evropskem prostoru in postati gospodarska velesila kot ZDA in ostali?! Torej čim manj ovir v medsebojnem trgovanju, ukinitvi carin znotraj meja in izkoriščanju sinergij posameznih držav članic?! Potrošniki smo to čutili z večjo ponudbo na trgu, kar še zdaleč ne pomeni boljšo, a večja je vendarle. Hkrati pa potrošniki financiramo kampanije, ki dvigajo zavest o kupovanju lokalnih dobrin?! Kajti lokalne dobrine imajo preverjeno kvaliteto, sledljivost ... Mar na skupnem evropskem trgu tega ni? Prodajali bi na širšem trgu, kupovali pa na lokalnem. Dvolično.
Meni je EU všeč. Z motorjem se zapelješ iz države v državo, srečaš različne ljudi, se ne obremenjuješ z nacionalnimi valutami in še bi lahko našteval. Je sicer dobro prečkati Italijansko Švicarsko mejo in podoživeti kepo v želodcu, čeprav nimam nič za prijavit. Moja otroka tega ne razumeta.
Zunanje izvajanje del se je pričelo v obdobju, ko ljudje nismo več sami zadostili svojim potrebam, ampak smo pričeli z blagovno menjavo. Kot samostojna bitja smo se začeli združevati in specializirati za posamezno področje, specializacija pa pomeni delitev dela.
Naslednji pritisk na zunanje izvajanje so izvajale bogatejše države z izkoriščanjem cenejšega kadra manj razvitih držav.
Zgodovino zunanjega izvajanja lahko sledimo po različnih obdobjih in po različnih sektorjih. Prvi val se je pričel v obdobju industrijske revolucije, kjer so podjetja zaradi gospodarske krize intenzivno iskala konkurenčne prednosti. Te so našla v zunanjem izvajanju na področju znotraj meja držav, kjer so sedeži podjetij. Naslednji val je izkoriščanje zunanjih izvajalcev za izdelovanje ameriških jader ladjevja in platnenih streh kočij iz Škotske. Škotska tekstilna industrija pa je kupovala surovine v Indiji. Kot tretji val pa se je v 70. letih 20. stoletja razmahnilo zunanje izvajanje na procesiranje plačilnih nalogov, nadaljevalo pa z računovodstvom, procesiranjem plačil, procesiranjem teksta in klicnih centrov. Zanimivo je prav zunanje izvajanje računovodske funkcije, saj je tipičen primer, ki je danes dobro sprejet ne glede na občutljivost področja, ki ga pokriva. V tem obdobju so še vedno obstajale omejitve glede lokacije zunanjega izvajalca, ki je morala biti v isti državi.
Z odpravo omejitve lokacije je zunanje izvajanje skupaj z razvojem informacijske komunikacijske tehnologije in interneta postalo orodje z večjim vplivom na razvoj globalne ekonomije.
Danes praktično ni aktivnosti, ki je ne bi mogli izdvojiti. Ampak dogaja se zanimiv paradoks. Globalni ponudniki storitev zunanjega izvajanja kot partnerje najemajo ali sodelujejo z lokalnimi ponudniki. Saj veste. Podobno kot bančna okenca. Najprej jih ukinjajo in uvajajo bankomate, nato se ponovno želijo približati strankam in se lokalne poslovalnice ponovno ustanavljajo.
Danes tako lokalni ponudniki zunanjega izvajanja delujemo samostojno in sodelujemo v družbi večjih zunanjih izvajalcev. Stik z uporabnikom pač šteje. Globalizacija do neke mere šteje, še vedno pa mora biti vsaj za določene storitve lokalna podpora.
Govori o politični trilemi svetovnega gospodarstva. Da so gospodarska globalizacija, politična demokracija in nacionalna država nezdružljive. Vsaj ne vse hkrati. S tem se globoko strinjam. Še več. Verjamem, da smo vsaj v Evropi z zadnjim modelom združene Evrope zašli na stranpot. Namreč Združene države Amerike se po modelu zelo razlikujejo od Evropske unije (EU). V EU ne moremo vplivati na nacionalne fiskalne politike ali pa posamezne centralne banke, ne moremo vplivati na to, kam se denar steka, po drugi strani pa smo uporabniki iste valute. Torej socialni transferji so rešeni na državni ravni in ne na skupni. Že res, da imamo smernice ampak vsaj 15 let že poslušamo o kršitvah posameznih držav in o tem, da moramo biti vendarle razumljivo zahtevni do kršenja smernic. To ne gre. In to je primer Grčije pokazal. Zato ne presenečajo polemike o pomoči, saj si jo prejemniki in dajalci drugače razlagamo.
Gledam reklame in pred leti smo tudi v Sloveniji lahko zasledili bolj ali manj usmerjene kampanije za nakup naših, slovenskih izdelkov. Podobno je na Hrvaškem, le da sem tam zasledil veliko več objav. Pa saj so čisto simpatične. Agencije se potrudijo in naredijo zanimive kampanije in prav dobro zaslužijo. Ampak, a nismo ravno zato šli v Evropsko unijo, da imamo skupni in večji trg? A, ni nastala Evropska unija iz EGS? vsaj mislim, da se je tako imenovala. Ideja je bila združiti moči na evropskem prostoru in postati gospodarska velesila kot ZDA in ostali?! Torej čim manj ovir v medsebojnem trgovanju, ukinitvi carin znotraj meja in izkoriščanju sinergij posameznih držav članic?! Potrošniki smo to čutili z večjo ponudbo na trgu, kar še zdaleč ne pomeni boljšo, a večja je vendarle. Hkrati pa potrošniki financiramo kampanije, ki dvigajo zavest o kupovanju lokalnih dobrin?! Kajti lokalne dobrine imajo preverjeno kvaliteto, sledljivost ... Mar na skupnem evropskem trgu tega ni? Prodajali bi na širšem trgu, kupovali pa na lokalnem. Dvolično.
Meni je EU všeč. Z motorjem se zapelješ iz države v državo, srečaš različne ljudi, se ne obremenjuješ z nacionalnimi valutami in še bi lahko našteval. Je sicer dobro prečkati Italijansko Švicarsko mejo in podoživeti kepo v želodcu, čeprav nimam nič za prijavit. Moja otroka tega ne razumeta.
Zunanje izvajanje del se je pričelo v obdobju, ko ljudje nismo več sami zadostili svojim potrebam, ampak smo pričeli z blagovno menjavo. Kot samostojna bitja smo se začeli združevati in specializirati za posamezno področje, specializacija pa pomeni delitev dela.
Naslednji pritisk na zunanje izvajanje so izvajale bogatejše države z izkoriščanjem cenejšega kadra manj razvitih držav.
Zgodovino zunanjega izvajanja lahko sledimo po različnih obdobjih in po različnih sektorjih. Prvi val se je pričel v obdobju industrijske revolucije, kjer so podjetja zaradi gospodarske krize intenzivno iskala konkurenčne prednosti. Te so našla v zunanjem izvajanju na področju znotraj meja držav, kjer so sedeži podjetij. Naslednji val je izkoriščanje zunanjih izvajalcev za izdelovanje ameriških jader ladjevja in platnenih streh kočij iz Škotske. Škotska tekstilna industrija pa je kupovala surovine v Indiji. Kot tretji val pa se je v 70. letih 20. stoletja razmahnilo zunanje izvajanje na procesiranje plačilnih nalogov, nadaljevalo pa z računovodstvom, procesiranjem plačil, procesiranjem teksta in klicnih centrov. Zanimivo je prav zunanje izvajanje računovodske funkcije, saj je tipičen primer, ki je danes dobro sprejet ne glede na občutljivost področja, ki ga pokriva. V tem obdobju so še vedno obstajale omejitve glede lokacije zunanjega izvajalca, ki je morala biti v isti državi.
Z odpravo omejitve lokacije je zunanje izvajanje skupaj z razvojem informacijske komunikacijske tehnologije in interneta postalo orodje z večjim vplivom na razvoj globalne ekonomije.
Danes praktično ni aktivnosti, ki je ne bi mogli izdvojiti. Ampak dogaja se zanimiv paradoks. Globalni ponudniki storitev zunanjega izvajanja kot partnerje najemajo ali sodelujejo z lokalnimi ponudniki. Saj veste. Podobno kot bančna okenca. Najprej jih ukinjajo in uvajajo bankomate, nato se ponovno želijo približati strankam in se lokalne poslovalnice ponovno ustanavljajo.
Danes tako lokalni ponudniki zunanjega izvajanja delujemo samostojno in sodelujemo v družbi večjih zunanjih izvajalcev. Stik z uporabnikom pač šteje. Globalizacija do neke mere šteje, še vedno pa mora biti vsaj za določene storitve lokalna podpora.
četrtek, 20. maj 2010
Delovno sredstvo verzije 2.1
Delovno mesto zahteva primerno orodje.
Fasciniran sem nad organizacijami, ki spodbujajo predloge za izboljšave delovnega okolja. S kako enostavnimi idejami izboljšujejo svoje aktivnosti! Še bolj me veseli, kadar vidim, da ne izboljšajo samo funkcionalnosti ampak tudi izgled, dizajn. Meni veliko pomeni, da imam lepe stvari. Pustimo ob strani razpravo o mojem okusu za estetiko.
Z najemom avtomobila imam priložnost menjave na nekaj let brez investicijskega stroška. Ja, najem je v časovnem obdobju dražji, vendar sem zadovoljen. Zelo. Zato znam prikazati izračun, da najem ni dražji, če se upoštevajo vse prednosti in slabosti ter se jih ustrezno ovrednoti. Pa saj to poznamo tudi pri nakupih, ko si nekaj zelo želimo. Najdemo tisoč in en razlog, ki nakup upraviči, ne glede na morebitno višjo ceno kot izdelek, ki bi lahko prav tako zadovoljil potrebe.
Delovne postaje so delovno sredstvo marsikaterega delovnega mesta. To je orodje. Včasih celo koristno. V podjetjih imajo različne poglede na to, kako moderno imajo informatiko s stališča delovnih postaj in programske opreme. Zakaj pravim moderno? Ker je notri skrita beseda moda. Ja. Verjamem, da vsi rajši uporabljamo orodja, ki so nam všeč. Ampak ne moremo nenehno menjavati delovne postaje, programsko opremo, saj obstoječe verzije zadostijo osnovnemu namenu delovnega mesta. Ja, tudi to je res. Tako imamo tip razmišljanja, ki uporablja delovne postaje do njihove dejanske iztrošenosti ne glede na že zdavnaj amortiziranost sredstva. Poznam pa tudi kar nekaj takšnih, ki želijo bolj ali manj redno obnavljati delovne postaje in programsko opremo ter s tem motivirati predvsem mlajše kolege, da imajo sodobno okolje, ki jim na ta način lahko nudi dodatne ideje.
Pri mobilnih telefonih smo se kar navadili, da niso naša last ampak last operaterja do izteka vezave, a ne? V čem pa se razlikuje delovna postaja? Ali ni podobno? Zakaj ne bi uporabljali delovne postaje, ki je last ponudnika storitev? Ne vidim nobenega razloga proti. Varnostni vidik smo že leta nazaj razrešili, ponudba je široka, potreba po lastnih strokovnjakih za podporo delovnih postaj odpade in se lahko posvetijo aktivnostim z višjo dodano vrednostjo. Pa smo pri ceni.
Cena najema delovnih postaj je višja od nakupa. Ja seveda! Ampak spet je odvisno od tega, kakšne cilje želimo doseči in na kaj se želimo osredotočiti. Nekaj let nazaj proizvajalci operacijskih sistemov in ostale programske opreme niso omogočali drugačnega načina licenciranja in s tem razlike v ceni najete ali kupljene delovne postaje. Seveda je za njih bolje, da čimveč licenc prodajo. In to vsake nekaj let ob novih verzijah. Da ne bo pomote. Danes jih to veliko omogoča, vendar so modeli tako nastavljeni, da je potrebno dobro poznavanje posameznih primerov za učinkovit poslovni model. Najeta oprema tako omogoča ponudniku storitve namestitev licence za uporabnika, ki v tem primeru ni lastnik. Je pa podobno kot pri najemu avtomobila upravičen do ostalih pridobiti, ki lahko veliko pomenijo. Tako imamo dostop do aktualne verzije programske opreme za veliko nižji strošek kot v primeru nakupa podpore vnaprej, možnost zamenjave opreme brez investicijskih stroškov, nakup storitve ko jo potrebujemo in ni potrebne investicije na zalogo in še bi lahko našteval.
Vesel sem, da sem v zadnjem času srečal človeka, direktorja podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo prodajo in razvojem. Za svoje kolege v podjetju zahteva sodobno delovno opremo, ki vzbodbuja k boljšim rezultatom. To so hitro uspeli zagotoviti z najemom. Zadovoljstvo in rezultati so se izboljšali. Z najemom delovnih sredstev bodo nadaljevali tudi na drugih področjih. Tudi na področju informatike.
Fasciniran sem nad organizacijami, ki spodbujajo predloge za izboljšave delovnega okolja. S kako enostavnimi idejami izboljšujejo svoje aktivnosti! Še bolj me veseli, kadar vidim, da ne izboljšajo samo funkcionalnosti ampak tudi izgled, dizajn. Meni veliko pomeni, da imam lepe stvari. Pustimo ob strani razpravo o mojem okusu za estetiko.
Z najemom avtomobila imam priložnost menjave na nekaj let brez investicijskega stroška. Ja, najem je v časovnem obdobju dražji, vendar sem zadovoljen. Zelo. Zato znam prikazati izračun, da najem ni dražji, če se upoštevajo vse prednosti in slabosti ter se jih ustrezno ovrednoti. Pa saj to poznamo tudi pri nakupih, ko si nekaj zelo želimo. Najdemo tisoč in en razlog, ki nakup upraviči, ne glede na morebitno višjo ceno kot izdelek, ki bi lahko prav tako zadovoljil potrebe.
Delovne postaje so delovno sredstvo marsikaterega delovnega mesta. To je orodje. Včasih celo koristno. V podjetjih imajo različne poglede na to, kako moderno imajo informatiko s stališča delovnih postaj in programske opreme. Zakaj pravim moderno? Ker je notri skrita beseda moda. Ja. Verjamem, da vsi rajši uporabljamo orodja, ki so nam všeč. Ampak ne moremo nenehno menjavati delovne postaje, programsko opremo, saj obstoječe verzije zadostijo osnovnemu namenu delovnega mesta. Ja, tudi to je res. Tako imamo tip razmišljanja, ki uporablja delovne postaje do njihove dejanske iztrošenosti ne glede na že zdavnaj amortiziranost sredstva. Poznam pa tudi kar nekaj takšnih, ki želijo bolj ali manj redno obnavljati delovne postaje in programsko opremo ter s tem motivirati predvsem mlajše kolege, da imajo sodobno okolje, ki jim na ta način lahko nudi dodatne ideje.
Pri mobilnih telefonih smo se kar navadili, da niso naša last ampak last operaterja do izteka vezave, a ne? V čem pa se razlikuje delovna postaja? Ali ni podobno? Zakaj ne bi uporabljali delovne postaje, ki je last ponudnika storitev? Ne vidim nobenega razloga proti. Varnostni vidik smo že leta nazaj razrešili, ponudba je široka, potreba po lastnih strokovnjakih za podporo delovnih postaj odpade in se lahko posvetijo aktivnostim z višjo dodano vrednostjo. Pa smo pri ceni.
Cena najema delovnih postaj je višja od nakupa. Ja seveda! Ampak spet je odvisno od tega, kakšne cilje želimo doseči in na kaj se želimo osredotočiti. Nekaj let nazaj proizvajalci operacijskih sistemov in ostale programske opreme niso omogočali drugačnega načina licenciranja in s tem razlike v ceni najete ali kupljene delovne postaje. Seveda je za njih bolje, da čimveč licenc prodajo. In to vsake nekaj let ob novih verzijah. Da ne bo pomote. Danes jih to veliko omogoča, vendar so modeli tako nastavljeni, da je potrebno dobro poznavanje posameznih primerov za učinkovit poslovni model. Najeta oprema tako omogoča ponudniku storitve namestitev licence za uporabnika, ki v tem primeru ni lastnik. Je pa podobno kot pri najemu avtomobila upravičen do ostalih pridobiti, ki lahko veliko pomenijo. Tako imamo dostop do aktualne verzije programske opreme za veliko nižji strošek kot v primeru nakupa podpore vnaprej, možnost zamenjave opreme brez investicijskih stroškov, nakup storitve ko jo potrebujemo in ni potrebne investicije na zalogo in še bi lahko našteval.
Vesel sem, da sem v zadnjem času srečal človeka, direktorja podjetja, ki se ukvarja s proizvodnjo prodajo in razvojem. Za svoje kolege v podjetju zahteva sodobno delovno opremo, ki vzbodbuja k boljšim rezultatom. To so hitro uspeli zagotoviti z najemom. Zadovoljstvo in rezultati so se izboljšali. Z najemom delovnih sredstev bodo nadaljevali tudi na drugih področjih. Tudi na področju informatike.
četrtek, 06. maj 2010
»Ne šteje vse, kar se lahko prešteje, in ne vse, kar se da prešteti, šteje.« Albert Einstein
Merjenje, merjenje, merjenje. Noro!
Vsak dan se srečujemo z meritvami. Pa naj si nam bo všeč ali ne.
Če se nam po zakrokani noči zjutraj v ogledalu zazdi, da smo zabuhli, se že vprašamo ali so to leta, ali pa smo se zredili. Stopimo na tehtnico. In glede na rezultat se odločimo za morda ukinitev obroka po večernih poročilih, menjamo pivo za cviček ali pa veselo odkorakamo v službo s podatkom, ki nas je potolažil. Tako smo tisto jutro dobili referenco, katero primerjamo v naslednjih dneh ali tednih.
Umislimo si stanovanje, pogledamo v denarnico in odkorakamo v banko po kredit. In se začne analiza prilivov in odlivov na našem računu in končno rezultat kaj si lahko privoščimo. Spet meritev!
Še bolje je nogomet, saj smo v letu svetovnega prvenstva, kamor smo prišli celo Slovenci, kjer bi za tekmo ali dve pozabili na rezultat. Si predstavljate tekmo, kjer bi 90 minut brcali žogo sem ter tja in ne bi beležili rezultatov? No ja, saj bi morda na tekmi s Slovenijo to bilo celo smiselno, a to je že druga tema. Vsi bi v glavah vedeli, koliko golov, podaj, kotov je kdo priigral ali zaigral.
To so primeri iz knjige, ki jo priporočam in sicer Performance Leadership Franka Buytendijka. Priporočam.
Ampak zakaj me potem merjenje moti pri postavljanju in doseganju ciljev v službi? Hmm.
Vabim vas, da si ogledate rezultate ankete Gartnerja o outsourcingu v Evropi za 2009. Rezultatov ne bi komentiral, ker se lahko različno interpretirajo, zato vas vabim, da si jih sami predočite.
Kaj pa želim povedati z merjenjem je naslednje. Prehod na zunanje izvajanje ni nova zadeva. Nova je za vsakega, ki je v fazi prehoda. To bo vedno. V podjetju imamo izkušnje z zunanjim izvajanjem, gostovanjem, programsko opremo kot storitev in zdaj nam "pomaga" še oblačnost (cloud computing). Kot IKT podjetje smo ne glede na želje zelo izvedbeno usmerjeni, saj je sistemska integracija, ponujanje rešitev, storitev zelo konkretna zadeva. Deluje ali pa ne. In potem predlagamo vodji IKTja v podjetju, da naj vse razpusti in nam preda v upravljanje na primer. To nekako ne gre, ne glede na vsa prizadevanja, da se vodje IKTja pozicionira v sam vrh podjetja. IKT potem prevzemajo člani uprav, ki IKT obravnavajo bolj s stroškovnega in izvedbenega vidika. Osredotočenje na KAKO in ne na KAJ zna predstavljati velik problem. Zato se moramo pogovarjati s strokovnjaki, ki se osredotočajo ravno na to, kaj potrebujejo v določenem procesu in ne kako. Kako kaj narediti je stvar izvajalca in ne snovalca.
Ravno merjenje je glavna komponenta, ki spada v pogodbe o zagotavljanju dogovorjenega nivoja storitev. Kje pa vidim razlike ponudnikov? V načinu zaračunavanja. Lahko je transkacijsko usmerjen ali pa glede na izid, rezultat. In to je poslovna zadeva. IKT oddelek lahko zagotovi določene zahteve le, če mu poslovna stran zna predstaviti kaj želi. In to je najtežje. Na tem področju so še možnosti za izboljšavo. Tipični ponudnik e-poštnih sistemov ponuja najem določenega števila predalov ter povezane velikosti posameznega predala. In to se zaračunava. Kaj pa če zaračunava po posamezni prejeti ali oddani e-pošti in velikosti? Pa saj to so naredili v glasbeni industriji. Zakaj bi kupil celoten CD, ko pa si lahko nakupim posamezne pesmi in jih nato zapečem kot mi paše.
Zakaj je sodelovanje s poslovnim delom podjetja in ne IKT oddelkom še pomembno? Zaradi intelektualne lastnine. Kdo bo lastnik pravic rešitev? Ali lahko določene rešitve kombiniramo na opremi, ki ni lastniška? To so izzivi, ki jih uspešno rešujemo in takrat se v podjetjih prične zavedanje, kaj so IKT storitve, ki jih uporabljajo. In ne kako.
Nenazadanje vsaka poslovna sfera zahteva tudi izhodno strategijo. Tega v IKT oddelkih ni. Imamo le procedure "downgrade-a" pri nadgradnjah ali vrnitve na prejšnje različice. Nikoli pa se ne sprašujemo o tem, kaj pa če želim nekaj drugače, ki mi lahko ponudi drug ponudnik. Izhodne strategije so se sprva zdele le pogodbena določila, ki so v praksi težko izvedljiva. Zakaj? Ker so se stranke ponovno vprašale kako bo ponudnik zagotovil, kar je zapisal in ne kaj.
Veste česa se bojimo? Tistega, kar ne poznamo. Strah pa vsi vemo, da je velik prazen nič. Mogoče ravno zato doma nimam osebne tehtnice. Ker me je strah.
Vsak dan se srečujemo z meritvami. Pa naj si nam bo všeč ali ne.
Če se nam po zakrokani noči zjutraj v ogledalu zazdi, da smo zabuhli, se že vprašamo ali so to leta, ali pa smo se zredili. Stopimo na tehtnico. In glede na rezultat se odločimo za morda ukinitev obroka po večernih poročilih, menjamo pivo za cviček ali pa veselo odkorakamo v službo s podatkom, ki nas je potolažil. Tako smo tisto jutro dobili referenco, katero primerjamo v naslednjih dneh ali tednih.
Umislimo si stanovanje, pogledamo v denarnico in odkorakamo v banko po kredit. In se začne analiza prilivov in odlivov na našem računu in končno rezultat kaj si lahko privoščimo. Spet meritev!
Še bolje je nogomet, saj smo v letu svetovnega prvenstva, kamor smo prišli celo Slovenci, kjer bi za tekmo ali dve pozabili na rezultat. Si predstavljate tekmo, kjer bi 90 minut brcali žogo sem ter tja in ne bi beležili rezultatov? No ja, saj bi morda na tekmi s Slovenijo to bilo celo smiselno, a to je že druga tema. Vsi bi v glavah vedeli, koliko golov, podaj, kotov je kdo priigral ali zaigral.
To so primeri iz knjige, ki jo priporočam in sicer Performance Leadership Franka Buytendijka. Priporočam.
Ampak zakaj me potem merjenje moti pri postavljanju in doseganju ciljev v službi? Hmm.
Vabim vas, da si ogledate rezultate ankete Gartnerja o outsourcingu v Evropi za 2009. Rezultatov ne bi komentiral, ker se lahko različno interpretirajo, zato vas vabim, da si jih sami predočite.
Kaj pa želim povedati z merjenjem je naslednje. Prehod na zunanje izvajanje ni nova zadeva. Nova je za vsakega, ki je v fazi prehoda. To bo vedno. V podjetju imamo izkušnje z zunanjim izvajanjem, gostovanjem, programsko opremo kot storitev in zdaj nam "pomaga" še oblačnost (cloud computing). Kot IKT podjetje smo ne glede na želje zelo izvedbeno usmerjeni, saj je sistemska integracija, ponujanje rešitev, storitev zelo konkretna zadeva. Deluje ali pa ne. In potem predlagamo vodji IKTja v podjetju, da naj vse razpusti in nam preda v upravljanje na primer. To nekako ne gre, ne glede na vsa prizadevanja, da se vodje IKTja pozicionira v sam vrh podjetja. IKT potem prevzemajo člani uprav, ki IKT obravnavajo bolj s stroškovnega in izvedbenega vidika. Osredotočenje na KAKO in ne na KAJ zna predstavljati velik problem. Zato se moramo pogovarjati s strokovnjaki, ki se osredotočajo ravno na to, kaj potrebujejo v določenem procesu in ne kako. Kako kaj narediti je stvar izvajalca in ne snovalca.
Ravno merjenje je glavna komponenta, ki spada v pogodbe o zagotavljanju dogovorjenega nivoja storitev. Kje pa vidim razlike ponudnikov? V načinu zaračunavanja. Lahko je transkacijsko usmerjen ali pa glede na izid, rezultat. In to je poslovna zadeva. IKT oddelek lahko zagotovi določene zahteve le, če mu poslovna stran zna predstaviti kaj želi. In to je najtežje. Na tem področju so še možnosti za izboljšavo. Tipični ponudnik e-poštnih sistemov ponuja najem določenega števila predalov ter povezane velikosti posameznega predala. In to se zaračunava. Kaj pa če zaračunava po posamezni prejeti ali oddani e-pošti in velikosti? Pa saj to so naredili v glasbeni industriji. Zakaj bi kupil celoten CD, ko pa si lahko nakupim posamezne pesmi in jih nato zapečem kot mi paše.
Zakaj je sodelovanje s poslovnim delom podjetja in ne IKT oddelkom še pomembno? Zaradi intelektualne lastnine. Kdo bo lastnik pravic rešitev? Ali lahko določene rešitve kombiniramo na opremi, ki ni lastniška? To so izzivi, ki jih uspešno rešujemo in takrat se v podjetjih prične zavedanje, kaj so IKT storitve, ki jih uporabljajo. In ne kako.
Nenazadanje vsaka poslovna sfera zahteva tudi izhodno strategijo. Tega v IKT oddelkih ni. Imamo le procedure "downgrade-a" pri nadgradnjah ali vrnitve na prejšnje različice. Nikoli pa se ne sprašujemo o tem, kaj pa če želim nekaj drugače, ki mi lahko ponudi drug ponudnik. Izhodne strategije so se sprva zdele le pogodbena določila, ki so v praksi težko izvedljiva. Zakaj? Ker so se stranke ponovno vprašale kako bo ponudnik zagotovil, kar je zapisal in ne kaj.
Veste česa se bojimo? Tistega, kar ne poznamo. Strah pa vsi vemo, da je velik prazen nič. Mogoče ravno zato doma nimam osebne tehtnice. Ker me je strah.
torek, 20. april 2010
Nasveti za šoping! ... ali čas za reklame ...
Pralni prašek, jogurti, čistila, ki sama čistijo, zobna pasta in še bi lahko našteval. Vse to sicer kupujem, ampak ne morem slediti tempu, kot mi ga diktirajo reklame. Ampak res deluje! Večkrat ko kaj slišimo ali vidimo, bolj verjamemo. Konec koncev smo ljudje le navadne ovce. No ja, malo pretiravam, ampak poglejte malce na kakšnem nivoju so reklame!
Da preidem k zadevi. K marketingu pri zunanjem izvajanju. Ampak ne tistem, ki ima namen prepričati podjetja, da se odločijo raziskati možnost prenosa na zunanjega izvajalca, ampak po sprejeti odločitvi.
Vsakdo, ki se odloči za nakup bodisi opreme ali storitve bi le to želel uporabljati takoj po nakupni odločitvi. Ljudje moramo "okusiti" stvari ali storitve. Zato pa ponujajo testne vožnje motociklov, avtomobilov, celo jogurta, kjer vrnejo kupnino, če niste zadovoljni z njim!? Ampak pri določenih stvareh je potrebno biti previden. Ali bolj previden. Namreč pri prenosu upravljanja IKT storitev na zunanjega izvajalca je potrebno veliko aktivnosti, kjer vsem uporabnikov povemo, kaj delamo in kako delamo ter predvsem kaj se za njih spremeni. To je del marketinga. Ni dovolj, da zajamemo vodje, ključne uporabnike temveč vse, ki prihajajo v stik z IKT. Od njihove informiranosti je namreč odvisna kvaliteta izvajanja zunanjega izvajalca in zadovoljstvo z vodstvom za odločitev prenosa na zunanje izvajanje.
Potrebna je jasna komunikacija in predstavitev ljudi, ki bodo neposredno v stiku, dasiravno ne bo pogost. S tem gradimo zaupanje in s tem pridobimo uporabnike, kateri se obnašajo tako kot želimo in ne na način, da motijo vzpostavljene procese.
Ne samo seznanjenje z osebjem, procesom, načinom dela in ostalimi novostmi. Zunanji izvajalec mora poskrbeti za celoten marketinški splet. Ne glede na to, da nam gredo "reklame" vsaj malo na živce se moramo zavedati, da je del trženjskega spleta storitev, ki je obsežnejši od izdelkov. Tako imamo poleg 4P (proizvod, cena, tržna pot in tržna komunikacija) še osebje, fizične dokaze in storitven proces.
Naj torej zunanji izvajalec poskrbi za celoten splet že pred izvedbo prehoda. Naj vam ne bo žal časa. Saj veste, lahko prehitevate, a na koncu so razlike manjše, kot bi pričakovali.
Da preidem k zadevi. K marketingu pri zunanjem izvajanju. Ampak ne tistem, ki ima namen prepričati podjetja, da se odločijo raziskati možnost prenosa na zunanjega izvajalca, ampak po sprejeti odločitvi.
Vsakdo, ki se odloči za nakup bodisi opreme ali storitve bi le to želel uporabljati takoj po nakupni odločitvi. Ljudje moramo "okusiti" stvari ali storitve. Zato pa ponujajo testne vožnje motociklov, avtomobilov, celo jogurta, kjer vrnejo kupnino, če niste zadovoljni z njim!? Ampak pri določenih stvareh je potrebno biti previden. Ali bolj previden. Namreč pri prenosu upravljanja IKT storitev na zunanjega izvajalca je potrebno veliko aktivnosti, kjer vsem uporabnikov povemo, kaj delamo in kako delamo ter predvsem kaj se za njih spremeni. To je del marketinga. Ni dovolj, da zajamemo vodje, ključne uporabnike temveč vse, ki prihajajo v stik z IKT. Od njihove informiranosti je namreč odvisna kvaliteta izvajanja zunanjega izvajalca in zadovoljstvo z vodstvom za odločitev prenosa na zunanje izvajanje.
Potrebna je jasna komunikacija in predstavitev ljudi, ki bodo neposredno v stiku, dasiravno ne bo pogost. S tem gradimo zaupanje in s tem pridobimo uporabnike, kateri se obnašajo tako kot želimo in ne na način, da motijo vzpostavljene procese.
Ne samo seznanjenje z osebjem, procesom, načinom dela in ostalimi novostmi. Zunanji izvajalec mora poskrbeti za celoten marketinški splet. Ne glede na to, da nam gredo "reklame" vsaj malo na živce se moramo zavedati, da je del trženjskega spleta storitev, ki je obsežnejši od izdelkov. Tako imamo poleg 4P (proizvod, cena, tržna pot in tržna komunikacija) še osebje, fizične dokaze in storitven proces.
Naj torej zunanji izvajalec poskrbi za celoten splet že pred izvedbo prehoda. Naj vam ne bo žal časa. Saj veste, lahko prehitevate, a na koncu so razlike manjše, kot bi pričakovali.
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
