Kadri v oblaku

A ni zanimivo, kako se spreminjajo opisi del in nalog za posamezno delovno mesto? Govorim o IT branži. Še posebej z oblaki.

Pred kratkim sem zasledil naslednji članek. Ne mislim ga prevajati ali komentirati, dodal bi le moja opažanja iz projektov. Z zunanjem izvajanjem IT-ja se vsaj prodaja srečuje  s tipično drugimi sogovorniki kot npr. sistemska integracija. Prvi sogovornik niso vodje IT oddelkov temveč vodje financ, direktorji in lastniki. Seveda se vloge prepletajo, saj gre za segment podjetij, kjer so lahko vloge združene. Da ne bo pomote, sogovorniki so tudi v IT oddelku. Saj morajo biti. Vendar ne v prvem planu.

Ko naslovimo ne IT vodje, se prevečkrat zgodi, da neradi nosijo breme odgovornosti za IT tehnologijo, IT sisteme, saj je potrebno kar nekaj strokovnega znanja za ožje področje. Še posebej, če gre za vodje financ, ki so zadolženi tudi za IT. Na drugi strani so vodje IT prevečkrat ozko usmerjeni na področje, ki ga zgodovinsko poznajo in se ne želijo ukvarjati ali pogovarjati o poslovnih razlogih ali temah, povezanih z IT-jem. Strah je še vedno vse preveč navzoč, da se osmešimo.

Ampak v organizacijah, kjer smo prevzeli upravljanje IT, se je izkazalo, da ima obstoječi kader dejansko večjo možnost razvoja, širine, več odgovornih, strateških nalog. Je že res, da vsaj sprva niso pripravljeni na ta iziv, a s časom jim to postane všeč. Je pa res, da z vpeljavo zunanjega upravljalca prevzame obstoječ kader tudi večjo odgovornost. In drugačne tipe nalog.

Kakorkoli, ljudnje ne maramo sprememb. Se pa premalo zavedamo, da lahko spremembe pozitivno vplivajo in zagotavljajo boljše življenje.

Življenje je kot bonboniera. Nikoli ne veš, kaj boš dobil.

Vesel Božič in strastno 2012

No, pa je leto naokoli. Upam, da ste zadovoljni s svojimi dosežki. Jaz sem. V polavi informacij, novih poslovnih modelov, izzivov, smo dosegli kritičnost. Kritičnost do idej, ki jih ponujamo, do brezglavih nakupov, udeleżbe na dogodkih brez ciljev ...

Veliko prilożnosti pa ostaja na nivoju drżav. Ne le naše, ne le v vodenju Evrope, ampak v svetovnem merilu. Socialna omreżja učinkovito prodirajo v poslovna okolja in "network" se je izkazal kot ključen vir informacij na področjih nemirov v iztekajočem se letu. Pogleje Egipt, Sirijo, Afganistan ...

Ne mislite, da je že čas, da vlade postanejo del socialnih omrežij. Skupine na FB-ju. Brez parlamentov, klasičnih volitev in glasovanj v zaprtem krogu. Naj se konstituira virtualna vlada, kjer imamo uporabniki, državljani možnost lajkanja in ostalih orodij.

Kaj menite?

Vesel Božič in strastno 2012!

Samo zgodbica

Zanimiva debata. Mislim zadnjič v baru. Družba zunaj na cigareti in si izmenjujejo ogenj. Vžigalnik pravzaprav.

Kot v western-u nekdo "potegne" Zippo-ta. Potegne že, a ne vžge. Poskusi drugič, tretjič. Nič. Nato se najde nekdo z BIC-em in zadrego prekine. Potegnejo prvi dim, nato se debata prične. Lastnik Zippa trdi, da so to res sicer kultni vžigalniki, a daleč od uporabnosti. Razen, če imaš s sabo kresilne kamenčke in kantico bencina, saj vedno odpove, ko ne bi smel. Sam sebe je potlačil. Ostali se seveda sicer strinjajo, a kaj ko ni druge teme za pogovor in nadaljujejo z razpredanjem o vžigalnikih. Ne glede na neuporabnost imajo vsi razen enega doma vsaj en Zippo. Saj Zippo-ta pa pravi moški mora imet. Manj kot pol jih ima doma celo bencin zanj. A, je preveč dela z vzdrževanjem vžigalnika, ali pa je prelep, da bi ga nosil naokoli ali pa se je na medenini nabral oksid in bi ga bilo potrebno ponovno zloščiti.

Nato BIC. Z njim so dejansko prižgali cigarete in ga zato skoraj prezrli. Predober je. Deluje. In nekdo se ob ponovnem pomanjkanju snovi za debato spomni nanj in pravi, da BIC-i so pa res dobri. Kupiš v vsaki trgovini in deluje vsaj mesec dni. Malce presenečeni obrazi, a se vsi strinjajo. Kakšen mesec nadaljuje tretji. Vsaj par mesecev. Pravzaprav deluje predolgo časa, saj se motiva na vžigalniku zagotovo naveličaš v obdobju delovanja. Zato jih ima vsak vsaj nekaj. Kakšnega v avtomobilu, kakšnega doma in v enem plašču in še kje bi se našli. Dobri so! Se vsi strinjajo. Cigarete so skoraj dogorele, ko ob ugašanju zaključijo, da Zippo je pa le Zippo!

Dober primer tega, kako lahko prodaš stvar, ki ne deluje najbolje, ki zahteva veliko "vzdrževanja", a ima svojo zgodbo. O tem govori tudi knjiga Tell to win Petra Guberja. Priporočam.

Sam imam doma dva. Medeninastega, katerega so mi podarili kolegi ob odhodu na služenje vojaškega roka in kromanega, ženskega, ki mi ga je podarila strastna kadilka, ki je imela z njim preveč dela.

Srečanje "gostovalcev" EMEA regije

Na pol leta se srečajo člani kluba EMEA "gostovalcev". V tej družbi so zanimiva podjetja in praviloma lastniki, direktorji ali tehnični direktorji. Ponudniko gostovanih storitev in glavni pokrovitel dogodka Microsoft.

V novembru sem se udeležil prvič. Pričakovanja niso bila ravno visoka. A glede na to, da je bilo srečanje blizu, sem se odločil izkoristiti informacije in pridobiti kontakte svojega področja. Moram priznati, da sem bil prijetno presenečen. Pa ne nad tem, da so javni uslužbenci v Italiji, kjer se je srečanje dogajalo stavkali, ampak nad srečanjem.

Generalna ugotovitev je, da so pričakovanja iz segmenta gostovanih IT storitev zelo velika, realizacija pa nizka. IT ponudniki (še) ne znamo prodajati IT tehnologije na enostaven način in zato stranke ne vedo kaj kupujejo in kako naj kupijo. Ravno zato se prodaja gostovanih storitev še vedno izvaja osebno, ena na ena. Stroškovno to sicer ne zdrži cene storitev, a je edini način, da lahko razložimo kompleksnejše storitve. Še bolj izstopajoče je, da se ponudniki ne razlikujemo med sabo. Pravzaprav se, a ne znamo predstaviti na ustrezen način. Vsi uporabljamo enake tehnične sisteme, bolj ali manj podprte procese, razlike pa že nastajajo pri podpori. Ta diferenciacija je dobra, a premalo za plaz uporabe tovrstnih storitev. Preiti moramo v fazo predstavitve ljudi, strokovnjakov, analitikov, poslovnih svetovalcev, ki se nahajajo za storitvami. Tisti ljudje, ki zagotavljajo storitve.

In Italijani so zelo samozavestni ljudje. Zato jim uspeva kljub težavam vsake toliko časa. Mi smo premalo samozavestni, dasiravno imamo veliko za pokazati.

Vsak naj dela tisto ...

... kar dela najboljše!

Sem šel v kino. In na poti zagledam bencinski servis z Mercatorjevim znakom. Tam je bil prej bencinski servis podjetja En Plus. In malce pobrskam po spletu. Družbi Mercator in En Plus sta podpisali dogovor o strateški povezavi, s katero bo Mercator po izpolnitvi pogojev postal lastnik 100-odstotnega poslovnega deleža družbe En Plus. Družba En Plus z mrežo avtomatskih samopostrežnih bencinskih servisov opravlja dejavnost trgovine z naftnimi derivati. Strateška povezava po mnenju Mercatorja pomeni nadaljnji razvoj dopolnilnih trgovskih storitev za potrošnike, kar je Mercator opredelil tudi v svojem srednjeročnem gospodarskem načrtu.

"Trendi v svetu namreč kažejo, da trgovci na drobno z izdelki za vsakdanjo rabo svoje blagovne znamke širijo na področja dodatnih storitev, kot so finančne in zavarovalniške storitve, pravne storitve, mobilne storitve, energetika, telekomunikacije, turizem in podobno," so zapisali v Mercatorju. Mercatorju bo strateška povezava omogočila širitev ponudbe dopolnilnih trgovskih storitev s prodajo naftnih derivatov, pomeni pa tudi možnost širitve poslovne mreže bencinskih servisov na obstoječe lokacije večjih Mercatorjevih trgovskih centrov v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji.

Sem poslušal radio. In objavijo, da so prejšnji petek ponovno oropali poštno enoto. Ponovno. To se preprosto dogaja prepogosto. Banke morajo spoštovati stroge predpise o tem, kaj vse morajo zagotavljati za varovanje premoženja in uslužbencev. Za Pošto pa veljajo drugačna pravila. Dasiravno opravljajo poleg (vsaj zame) osnovne dejavnosti manipuliranja s pošto še vse ostalo. Prodajajo od obeskov, nagrobnih sveč, očal, magnetkov, nalepk  ... svežega kruha (še) nisem opazil.  Ni čudno, da se najde vsake toliko časa nadobudnež, ki poskusi srečo z ropom ali kaj podobnega.

Sem šel dotočit bencin. Sem bil z njim bolj na koncu in včeraj zvečer zavijem na Petrol. Bencinski servis, kjer prodajajo (tudi) bencin. Natočim, se sprehodim po poslovalnici mimo ponudbe pijače, prigrizkov, opreme za avtomobile, telefonskih aparatov, kavomatov in celo pekarnice. Na njih že imamo sveže pečen kruh in ostale pekarske izdelke. Kupite lahko vstopnice, vzdignete fotografije, ki ste jih naročili preko spleta, plačate položnice ter preizkusite srečno s srečkami Loterije Slovenije! Poleg tega, pa lahko oddate in prejemate celo poštne pakete in pošto.

"S 15. oktobrom 2008 so na bencinskih servisih Petrola zaživele nove storitve »Pošte na Petrolu«; Petrol paketu se je pridružilo Petrol pismo (navadno in priporočeno), razširili pa so tudi dosedanjo mrežo bencinskih servisov, ki poštne storitve nudijo – odslej jih je širom po Sloveniji namreč kar 47. »Pošta na Petrolu« omogoča hitro, enostavno in priročno oddajo paketnih in pisemskih pošiljk ter prevzem paketnih pošiljk kataloške in spletne prodaje. Ključna prednost poštnih storitev na bencinskih servisih je za uporabnike poštnih storitev oddaja oziroma prevzem pošiljk »na poti«, tudi izven delovnega časa pošt. Širitev dostopnosti in nabora poštnih storitev na bencinskih servisih pomeni logičen korak v razvoju še tesnejšega sodelovanja Petrola in Pošte Slovenije, ki tako strankam Petrola kot Pošte Slovenije nudi zanesljiv in udoben način opravljanja poštnih storitev."

Gospa, kateri sem plačeval gorivo me je nevsiljivo nagovorila in ponudila sveže mleko za 0,62 €. Nekaj takšnega. Res sem bil presenečen. Nad tem, da mi je poleg bencina ponudila še sveže mleko.

Meni osebno je grozen občutek na poštni poslovalnici ob vsej bižuteriji. Tudi na Petrolu me zmede ponudba za sveže mleko. Bencin v Mercatorju se mi menda šteje v pike ali kako? Ali res organizacije mislijo, da s širitvijo ponudbe rešijo upad prihodkov? Še vedno menim, da se dobri ukvarjajo izključno s svojo osnovno dejavnostjo. Lahko jih je več, vendar se ne smejo mešati med sabo. Vsaj ne preveč.

Torej po bencin v Mercator, po sveče na Pošto in po pošto na Petrol. Pravzaprav ne vem več, kam moram po kaj.

Meni to ni všeč. Vsak naj dela to, kar dela najboljše!

Logična sveča

Zakaj logična? Ker sem prevedel iz virualne sveče. Hja! Tudi to imamo. Mi pa virtualne strežnike. Niso navidezni, temveč logični. Čeprav mi ta razlaga ni najbolj povšeči, a vendarle. Vemo za kaj gre, a ne?

Ampak to, o čemer sem razmišljal te dni, so sveče. Namreč taki dnevi so, a ne? Noč čarovnic, dan reformacije, svetovni dan varčevanja, dan spomina na mrtve ...

No, ampak mislil sem predvsem o tem, da smo Slovenci spet nekje v vrhu. Nekakšne lestvice. Po prižganih svečah na prebivalca. Verjetno živečega, saj pokojni niso več prebivalci. In potem v razmislek, da naj prižgemo svečo manj. Hvalevredno, ni kaj. Kako deluje? Enostavno. Greš na spletno stran, odtipkaš http://svecamanj.si/stran/prizgi_sveco in napišeš nekaj v spomin in ... opravljeno! Noro. Kot facebook. Ali pa Twitter. Zanimivo je to, da bo seveda preteklo še kar nekaj vode, preden bomo ljudje spoznali razsežnosti onesnaževanja tudi na tem področju. Še posebej na tako občutljivi temi kot je spomin na umrlega. Verjamem, da res mladi ne bodo imeli s tem težave. Ker so tako in tako ves čas "on line". In če poleg osvežitve zadnjega statusa na fb-ju še "naklikajo" kakšno svečo, bo to mimo grede, a ne? Zanimivo kam gremo. Ampak tudi to je outsourcing. Mene pa je stara mama, dokler je še bila živa, a manj pokretna prosila, da namesto nje odnesem svečo na grob moža in jo prižgem. Tudi ona je mene outsourcala.

Danes je prižganih že 9.029 "logičnih" sveč.

Ljubljanski maraton

Pa smo ga dočakali. 16. po vrsti.

Lani sem si zadal ambiciozen cilj preteči vseh 42 km v letošnjem letu. Glede na tek na Kraškem maratonu in kasnejše treninge sem vseeno ostal na polovični razdalji. En krog okoli Ljubljane.

Bilo je lepo. Zelo lepo. Vreme je obetalo ne glede na rahlo rosenje zjutraj. Rekordno število udeležencev je prav tako zagotavljalo dogodek z veliko začetnico. Število tekačev, ki so se pripravljali pa se je iz dneva v dan povečevalo na poteh okoli Ljubljane že kakšnih 14 dni pred samim dogodkom.

Ker pa ne morem mimo zunanjega izvajanja pa sem večkrat razmišljal, kdaj bom kupil lasten čip za merjenje časa na tekih, kolesarskih maratonih in podobnih dogodkih. Kdaj se splača? Pravzaprav sploh nisem nikoli razmišljal o tem ali se finančno izplača, ker je strošek "začasnega" čipa nekaj Evrov. In glede na mojo udeležbo na dogodkih dvakrat do trikrat na leto je to brez smisla. Bolj mi je zanimivo, kako se na določenih področjih sploh ne sprašujemo ali naj zadevo izpeljemo znotraj organizacije ali naj prepustimo zadevo zunanjemu, specializiranemu ponudniku storitev. Pa naj si bo zagotavljanje varnosti udeležencev na maratonu, zagotavljanje merjenja časa tekačev in drugo.

Kakorkoli, nekaj mi mora švigati v tisti uri in 49 minut, ko sem tekel. Run Forrest run. Je bil eden izmed napisov, ki so vzpodbujali tekače. Pa otroci, ki so bili presrečni, da si jim dal "petko" ob trasi. Ne vem, kdo je komu dal več. Meni je pomagalo.