A ni zanimivo, kako se spreminjajo opisi del in nalog za posamezno delovno mesto? Govorim o IT branži. Še posebej z oblaki.
Pred kratkim sem zasledil naslednji članek. Ne mislim ga prevajati ali komentirati, dodal bi le moja opažanja iz projektov. Z zunanjem izvajanjem IT-ja se vsaj prodaja srečuje s tipično drugimi sogovorniki kot npr. sistemska integracija. Prvi sogovornik niso vodje IT oddelkov temveč vodje financ, direktorji in lastniki. Seveda se vloge prepletajo, saj gre za segment podjetij, kjer so lahko vloge združene. Da ne bo pomote, sogovorniki so tudi v IT oddelku. Saj morajo biti. Vendar ne v prvem planu.
Ko naslovimo ne IT vodje, se prevečkrat zgodi, da neradi nosijo breme odgovornosti za IT tehnologijo, IT sisteme, saj je potrebno kar nekaj strokovnega znanja za ožje področje. Še posebej, če gre za vodje financ, ki so zadolženi tudi za IT. Na drugi strani so vodje IT prevečkrat ozko usmerjeni na področje, ki ga zgodovinsko poznajo in se ne želijo ukvarjati ali pogovarjati o poslovnih razlogih ali temah, povezanih z IT-jem. Strah je še vedno vse preveč navzoč, da se osmešimo.
Ampak v organizacijah, kjer smo prevzeli upravljanje IT, se je izkazalo, da ima obstoječi kader dejansko večjo možnost razvoja, širine, več odgovornih, strateških nalog. Je že res, da vsaj sprva niso pripravljeni na ta iziv, a s časom jim to postane všeč. Je pa res, da z vpeljavo zunanjega upravljalca prevzame obstoječ kader tudi večjo odgovornost. In drugačne tipe nalog.
Kakorkoli, ljudnje ne maramo sprememb. Se pa premalo zavedamo, da lahko spremembe pozitivno vplivajo in zagotavljajo boljše življenje.
Življenje je kot bonboniera. Nikoli ne veš, kaj boš dobil.
četrtek, 29. december 2011
sobota, 24. december 2011
Vesel Božič in strastno 2012
No, pa je leto naokoli. Upam, da ste zadovoljni s svojimi dosežki. Jaz sem. V polavi informacij, novih poslovnih modelov, izzivov, smo dosegli kritičnost. Kritičnost do idej, ki jih ponujamo, do brezglavih nakupov, udeleżbe na dogodkih brez ciljev ...
Veliko prilożnosti pa ostaja na nivoju drżav. Ne le naše, ne le v vodenju Evrope, ampak v svetovnem merilu. Socialna omreżja učinkovito prodirajo v poslovna okolja in "network" se je izkazal kot ključen vir informacij na področjih nemirov v iztekajočem se letu. Pogleje Egipt, Sirijo, Afganistan ...
Ne mislite, da je že čas, da vlade postanejo del socialnih omrežij. Skupine na FB-ju. Brez parlamentov, klasičnih volitev in glasovanj v zaprtem krogu. Naj se konstituira virtualna vlada, kjer imamo uporabniki, državljani možnost lajkanja in ostalih orodij.
Kaj menite?
Vesel Božič in strastno 2012!
ponedeljek, 5. december 2011
Samo zgodbica
Zanimiva debata. Mislim zadnjič v baru. Družba zunaj na cigareti in si izmenjujejo ogenj. Vžigalnik pravzaprav.
Kot v western-u nekdo "potegne" Zippo-ta. Potegne že, a ne vžge. Poskusi drugič, tretjič. Nič. Nato se najde nekdo z BIC-em in zadrego prekine. Potegnejo prvi dim, nato se debata prične. Lastnik Zippa trdi, da so to res sicer kultni vžigalniki, a daleč od uporabnosti. Razen, če imaš s sabo kresilne kamenčke in kantico bencina, saj vedno odpove, ko ne bi smel. Sam sebe je potlačil. Ostali se seveda sicer strinjajo, a kaj ko ni druge teme za pogovor in nadaljujejo z razpredanjem o vžigalnikih. Ne glede na neuporabnost imajo vsi razen enega doma vsaj en Zippo. Saj Zippo-ta pa pravi moški mora imet. Manj kot pol jih ima doma celo bencin zanj. A, je preveč dela z vzdrževanjem vžigalnika, ali pa je prelep, da bi ga nosil naokoli ali pa se je na medenini nabral oksid in bi ga bilo potrebno ponovno zloščiti.
Nato BIC. Z njim so dejansko prižgali cigarete in ga zato skoraj prezrli. Predober je. Deluje. In nekdo se ob ponovnem pomanjkanju snovi za debato spomni nanj in pravi, da BIC-i so pa res dobri. Kupiš v vsaki trgovini in deluje vsaj mesec dni. Malce presenečeni obrazi, a se vsi strinjajo. Kakšen mesec nadaljuje tretji. Vsaj par mesecev. Pravzaprav deluje predolgo časa, saj se motiva na vžigalniku zagotovo naveličaš v obdobju delovanja. Zato jih ima vsak vsaj nekaj. Kakšnega v avtomobilu, kakšnega doma in v enem plašču in še kje bi se našli. Dobri so! Se vsi strinjajo. Cigarete so skoraj dogorele, ko ob ugašanju zaključijo, da Zippo je pa le Zippo!
Dober primer tega, kako lahko prodaš stvar, ki ne deluje najbolje, ki zahteva veliko "vzdrževanja", a ima svojo zgodbo. O tem govori tudi knjiga Tell to win Petra Guberja. Priporočam.
Sam imam doma dva. Medeninastega, katerega so mi podarili kolegi ob odhodu na služenje vojaškega roka in kromanega, ženskega, ki mi ga je podarila strastna kadilka, ki je imela z njim preveč dela.
Kot v western-u nekdo "potegne" Zippo-ta. Potegne že, a ne vžge. Poskusi drugič, tretjič. Nič. Nato se najde nekdo z BIC-em in zadrego prekine. Potegnejo prvi dim, nato se debata prične. Lastnik Zippa trdi, da so to res sicer kultni vžigalniki, a daleč od uporabnosti. Razen, če imaš s sabo kresilne kamenčke in kantico bencina, saj vedno odpove, ko ne bi smel. Sam sebe je potlačil. Ostali se seveda sicer strinjajo, a kaj ko ni druge teme za pogovor in nadaljujejo z razpredanjem o vžigalnikih. Ne glede na neuporabnost imajo vsi razen enega doma vsaj en Zippo. Saj Zippo-ta pa pravi moški mora imet. Manj kot pol jih ima doma celo bencin zanj. A, je preveč dela z vzdrževanjem vžigalnika, ali pa je prelep, da bi ga nosil naokoli ali pa se je na medenini nabral oksid in bi ga bilo potrebno ponovno zloščiti.
Nato BIC. Z njim so dejansko prižgali cigarete in ga zato skoraj prezrli. Predober je. Deluje. In nekdo se ob ponovnem pomanjkanju snovi za debato spomni nanj in pravi, da BIC-i so pa res dobri. Kupiš v vsaki trgovini in deluje vsaj mesec dni. Malce presenečeni obrazi, a se vsi strinjajo. Kakšen mesec nadaljuje tretji. Vsaj par mesecev. Pravzaprav deluje predolgo časa, saj se motiva na vžigalniku zagotovo naveličaš v obdobju delovanja. Zato jih ima vsak vsaj nekaj. Kakšnega v avtomobilu, kakšnega doma in v enem plašču in še kje bi se našli. Dobri so! Se vsi strinjajo. Cigarete so skoraj dogorele, ko ob ugašanju zaključijo, da Zippo je pa le Zippo!
Dober primer tega, kako lahko prodaš stvar, ki ne deluje najbolje, ki zahteva veliko "vzdrževanja", a ima svojo zgodbo. O tem govori tudi knjiga Tell to win Petra Guberja. Priporočam.
Sam imam doma dva. Medeninastega, katerega so mi podarili kolegi ob odhodu na služenje vojaškega roka in kromanega, ženskega, ki mi ga je podarila strastna kadilka, ki je imela z njim preveč dela.
petek, 2. december 2011
Srečanje "gostovalcev" EMEA regije
Na pol leta se srečajo člani kluba EMEA "gostovalcev". V tej družbi so zanimiva podjetja in praviloma lastniki, direktorji ali tehnični direktorji. Ponudniko gostovanih storitev in glavni pokrovitel dogodka Microsoft.
V novembru sem se udeležil prvič. Pričakovanja niso bila ravno visoka. A glede na to, da je bilo srečanje blizu, sem se odločil izkoristiti informacije in pridobiti kontakte svojega področja. Moram priznati, da sem bil prijetno presenečen. Pa ne nad tem, da so javni uslužbenci v Italiji, kjer se je srečanje dogajalo stavkali, ampak nad srečanjem.
Generalna ugotovitev je, da so pričakovanja iz segmenta gostovanih IT storitev zelo velika, realizacija pa nizka. IT ponudniki (še) ne znamo prodajati IT tehnologije na enostaven način in zato stranke ne vedo kaj kupujejo in kako naj kupijo. Ravno zato se prodaja gostovanih storitev še vedno izvaja osebno, ena na ena. Stroškovno to sicer ne zdrži cene storitev, a je edini način, da lahko razložimo kompleksnejše storitve. Še bolj izstopajoče je, da se ponudniki ne razlikujemo med sabo. Pravzaprav se, a ne znamo predstaviti na ustrezen način. Vsi uporabljamo enake tehnične sisteme, bolj ali manj podprte procese, razlike pa že nastajajo pri podpori. Ta diferenciacija je dobra, a premalo za plaz uporabe tovrstnih storitev. Preiti moramo v fazo predstavitve ljudi, strokovnjakov, analitikov, poslovnih svetovalcev, ki se nahajajo za storitvami. Tisti ljudje, ki zagotavljajo storitve.
In Italijani so zelo samozavestni ljudje. Zato jim uspeva kljub težavam vsake toliko časa. Mi smo premalo samozavestni, dasiravno imamo veliko za pokazati.
V novembru sem se udeležil prvič. Pričakovanja niso bila ravno visoka. A glede na to, da je bilo srečanje blizu, sem se odločil izkoristiti informacije in pridobiti kontakte svojega področja. Moram priznati, da sem bil prijetno presenečen. Pa ne nad tem, da so javni uslužbenci v Italiji, kjer se je srečanje dogajalo stavkali, ampak nad srečanjem.
Generalna ugotovitev je, da so pričakovanja iz segmenta gostovanih IT storitev zelo velika, realizacija pa nizka. IT ponudniki (še) ne znamo prodajati IT tehnologije na enostaven način in zato stranke ne vedo kaj kupujejo in kako naj kupijo. Ravno zato se prodaja gostovanih storitev še vedno izvaja osebno, ena na ena. Stroškovno to sicer ne zdrži cene storitev, a je edini način, da lahko razložimo kompleksnejše storitve. Še bolj izstopajoče je, da se ponudniki ne razlikujemo med sabo. Pravzaprav se, a ne znamo predstaviti na ustrezen način. Vsi uporabljamo enake tehnične sisteme, bolj ali manj podprte procese, razlike pa že nastajajo pri podpori. Ta diferenciacija je dobra, a premalo za plaz uporabe tovrstnih storitev. Preiti moramo v fazo predstavitve ljudi, strokovnjakov, analitikov, poslovnih svetovalcev, ki se nahajajo za storitvami. Tisti ljudje, ki zagotavljajo storitve.
In Italijani so zelo samozavestni ljudje. Zato jim uspeva kljub težavam vsake toliko časa. Mi smo premalo samozavestni, dasiravno imamo veliko za pokazati.
Naročite se na:
Objave (Atom)