ponedeljek, 05. december 2011

Samo zgodbica

Zanimiva debata. Mislim zadnjič v baru. Družba zunaj na cigareti in si izmenjujejo ogenj. Vžigalnik pravzaprav.

Kot v western-u nekdo "potegne" Zippo-ta. Potegne že, a ne vžge. Poskusi drugič, tretjič. Nič. Nato se najde nekdo z BIC-em in zadrego prekine. Potegnejo prvi dim, nato se debata prične. Lastnik Zippa trdi, da so to res sicer kultni vžigalniki, a daleč od uporabnosti. Razen, če imaš s sabo kresilne kamenčke in kantico bencina, saj vedno odpove, ko ne bi smel. Sam sebe je potlačil. Ostali se seveda sicer strinjajo, a kaj ko ni druge teme za pogovor in nadaljujejo z razpredanjem o vžigalnikih. Ne glede na neuporabnost imajo vsi razen enega doma vsaj en Zippo. Saj Zippo-ta pa pravi moški mora imet. Manj kot pol jih ima doma celo bencin zanj. A, je preveč dela z vzdrževanjem vžigalnika, ali pa je prelep, da bi ga nosil naokoli ali pa se je na medenini nabral oksid in bi ga bilo potrebno ponovno zloščiti.

Nato BIC. Z njim so dejansko prižgali cigarete in ga zato skoraj prezrli. Predober je. Deluje. In nekdo se ob ponovnem pomanjkanju snovi za debato spomni nanj in pravi, da BIC-i so pa res dobri. Kupiš v vsaki trgovini in deluje vsaj mesec dni. Malce presenečeni obrazi, a se vsi strinjajo. Kakšen mesec nadaljuje tretji. Vsaj par mesecev. Pravzaprav deluje predolgo časa, saj se motiva na vžigalniku zagotovo naveličaš v obdobju delovanja. Zato jih ima vsak vsaj nekaj. Kakšnega v avtomobilu, kakšnega doma in v enem plašču in še kje bi se našli. Dobri so! Se vsi strinjajo. Cigarete so skoraj dogorele, ko ob ugašanju zaključijo, da Zippo je pa le Zippo!

Dober primer tega, kako lahko prodaš stvar, ki ne deluje najbolje, ki zahteva veliko "vzdrževanja", a ima svojo zgodbo. O tem govori tudi knjiga Tell to win Petra Guberja. Priporočam.

Sam imam doma dva. Medeninastega, katerega so mi podarili kolegi ob odhodu na služenje vojaškega roka in kromanega, ženskega, ki mi ga je podarila strastna kadilka, ki je imela z njim preveč dela.

Ni komentarjev:

Objavite komentar