A veste, da bom res umrl?!

Ne morem verjet! Malce sem raziskoval po spletu o življenjskem ciklu storitev in naletim na blog, kjer mi avtor pravi, da bom tudi jaz umrl! No ja, poroka je že mimo, ločitev tudi, na zgodovino pa gledam zgolj iz učnega vidika. No ja.

Sem pa preko socialnih omrežij naletel na še en zanimiv zapis, ki tudi govori o življenjskem ciklu storitev. No ja, o spremembah na trgu. En izmed mnogih.

Kar želim izpostaviti je, kdaj se odločati za določeno storitev. Spomnim se mojih srednješolskih let in nato fakultete, ko sem prvič slišal za izraz lizing. Predvsem »avto na lizing«. Ja, takrat sem občudoval sošolce, ki so takoj prijeli za delo in niso nadaljevali izobraževanja na fakulteti. Gradili so hiše in imeli avto na lizing. Hrabri so! Ali pa ne pretirano modri. Tako sem vsaj misli, saj sem poslušal starše, ki niso ravno najemali kredite kar povprek.

Danes je drugače. Danes ni najbolj moder tisti, ki nekaj kupi z denarjem, kar mu ne prinaša dodane vrednosti. Bolje, da mu to omogoči npr. banka, denar pa naloži v nekaj, kar je bolj donosno ali v svojo osnovno dejavnost.

Ampak, kdaj se je »poslovni model« spremenil? Kdaj se nam ni več splačalo z gotovino po avto? Kdo je profitiral? Tisti, ki so že v zgodnji dobi lizinga koristili te storitve ali tisti, ki to danes izkoriščamo? Oboji. Če le svoja sredstva koristimo za bolj donosne aktivnosti. Se strinjate?

In kako je z računalništvom v oblaku? Z zunanjim izvajanjem IT? Kdaj je ali bo prešlo v tisto zrelo fazo, da se lahko organizacije in posamezniki prepustimo drugačnim poslovnim modelom? Včeraj. Danes. Bo tudi jutri. Vedno. Ne glede na to, v kakšni fazi življenjskega cikla so tovrstne storitve, moramo poznati prednosti in pasti trenutnih poslovnih modelov ter poznati partnerja. Poznavanje pomeni zaupanje, a ne? Oblaki se navadno razkadijo, a ne? Tudi ti se bodo. A, vedno pridejo novi. In niso nikoli čisto enaki.

Zato ne oklevajte. Imamo več dobrih ponudnikov. V Sloveniji imamo vsi dovolj majhne IT sisteme, gledano v svetovnem merilu, da smo primerni za zunanje izvajanje storitev. Včasih smo morda le premalo drzni in ne znamo dovolj dobro definirati kazalce uspešnosti. To je čisto normalno. Smo pa organizacije, ki to znamo in celo ponujamo.

Preizkusite nas!

Na manj ne smemo pristati

Mislim, da je minilo že vsaj 15 let (ali kakšno več), ko sem ponosna osnovnošolka domov, v kuverti, "prinesla" svoj prvi e-mail naslov. Tistega, @guest.arnes.si. In potem težila očiju, da mi je vse nastavil. Joj, kakšno veselje, ko sem dobila svoj prvi mail! Na pol ure sem preverjala svoj račun in pritiskala na gumbek, ki mi je pobiral pošto iz nabiralnika.

In potem komaj čakala, da pridem po šoli domov, da preverim, ali se je kdo spomnil name. 

Kmalu za tem se je pojavila zastonj pošta, do katere sem lahko dostopala s katerega koli računalnika. Dobimo email.si, yahoo, hotmail, gmail...

Z novimi telefoni, ki jim pravimo, da so tudi pametni, pa kar naenkrat postanemo dosegljivi povsod.

Pred kratkim sem dobila iPad. Super zadevica. Igračka. Ampak brez vsebine. Dokler nisem vsebine dodala. Sinhronizacija, mapiranje, (deljeni) koledarji... Poslovna pošta deluje brezhibno. Shranim si še dostope do nekaterih aplikacij v oblaku, ki jih uporabljam vsakodnevno (BC Social, CRM, LinkedIn, Facebook...). Ko sem dodala svoji novi igrački vse potrebne podatke, je kar naenkrat postala poslovna naprava.

Danes do svojega (službenega) maila lahko dostopam od povsod. Z vseh naprav, ki jih imam. Ker vidim in vem, kaj vse omogoča nova tehnologija, ne bi več pristala na manj.  Tudi posel ni kompromis. Ampak, to že veste, ne?

(Mimogrede, se kdaj vprašate, kaj se je zgodilo z vašimi podatki z naslova @email.si? Bi si res dovolili, da vaši podatki s (poslovnega) maila kar "izginejo"?)