četrtek, 06. maj 2010

»Ne šteje vse, kar se lahko prešteje, in ne vse, kar se da prešteti, šteje.« Albert Einstein

Merjenje, merjenje, merjenje. Noro!

Vsak dan se srečujemo z meritvami. Pa naj si nam bo všeč ali ne.

Če se nam po zakrokani noči zjutraj v ogledalu zazdi, da smo zabuhli, se že vprašamo ali so to leta, ali pa smo se zredili. Stopimo na tehtnico. In glede na rezultat se odločimo za morda ukinitev obroka po večernih poročilih, menjamo pivo za cviček ali pa veselo odkorakamo v službo s podatkom, ki nas je potolažil. Tako smo tisto jutro dobili referenco, katero primerjamo v naslednjih dneh ali tednih.

Umislimo si stanovanje, pogledamo v denarnico in odkorakamo v banko po kredit. In se začne analiza prilivov in odlivov na našem računu in končno rezultat kaj si lahko privoščimo. Spet meritev!

Še bolje je nogomet, saj smo v letu svetovnega prvenstva, kamor smo prišli celo Slovenci, kjer bi za tekmo ali dve pozabili na rezultat. Si predstavljate tekmo, kjer bi 90 minut brcali žogo sem ter tja in ne bi beležili rezultatov? No ja, saj bi morda na tekmi s Slovenijo to bilo celo smiselno, a to je že druga tema. Vsi bi v glavah vedeli, koliko golov, podaj, kotov je kdo priigral ali zaigral.

To so primeri iz knjige, ki jo priporočam in sicer Performance Leadership Franka Buytendijka. Priporočam.

Ampak zakaj me potem merjenje moti pri postavljanju in doseganju ciljev v službi? Hmm.

Vabim vas, da si ogledate rezultate ankete Gartnerja o outsourcingu v Evropi za 2009. Rezultatov ne bi komentiral, ker se lahko različno interpretirajo, zato vas vabim, da si jih sami predočite.

Kaj pa želim povedati z merjenjem je naslednje. Prehod na zunanje izvajanje ni nova zadeva. Nova je za vsakega, ki je v fazi prehoda. To bo vedno. V podjetju imamo izkušnje z zunanjim izvajanjem, gostovanjem, programsko opremo kot storitev in zdaj nam "pomaga" še oblačnost (cloud computing). Kot IKT podjetje smo ne glede na želje zelo izvedbeno usmerjeni, saj je sistemska integracija, ponujanje rešitev, storitev zelo konkretna zadeva. Deluje ali pa ne. In potem predlagamo vodji IKTja v podjetju, da naj vse razpusti in nam preda v upravljanje na primer. To nekako ne gre, ne glede na vsa prizadevanja, da se vodje IKTja pozicionira v sam vrh podjetja. IKT potem prevzemajo člani uprav, ki IKT obravnavajo bolj s stroškovnega in izvedbenega vidika. Osredotočenje na KAKO in ne na KAJ zna predstavljati velik problem. Zato se moramo pogovarjati s strokovnjaki, ki se osredotočajo ravno na to, kaj potrebujejo v določenem procesu in ne kako. Kako kaj narediti je stvar izvajalca in ne snovalca.

Ravno merjenje je glavna komponenta, ki spada v pogodbe o zagotavljanju dogovorjenega nivoja storitev. Kje pa vidim razlike ponudnikov? V načinu zaračunavanja. Lahko je transkacijsko usmerjen ali pa glede na izid, rezultat. In to je poslovna zadeva. IKT oddelek lahko zagotovi določene zahteve le, če mu poslovna stran zna predstaviti kaj želi. In to je najtežje. Na tem področju so še možnosti za izboljšavo. Tipični ponudnik e-poštnih sistemov ponuja najem določenega števila predalov ter povezane velikosti posameznega predala. In to se zaračunava. Kaj pa če zaračunava po posamezni prejeti ali oddani e-pošti in velikosti? Pa saj to so naredili v glasbeni industriji. Zakaj bi kupil celoten CD, ko pa si lahko nakupim posamezne pesmi in jih nato zapečem kot mi paše.

Zakaj je sodelovanje s poslovnim delom podjetja in ne IKT oddelkom še pomembno? Zaradi intelektualne lastnine. Kdo bo lastnik pravic rešitev? Ali lahko določene rešitve kombiniramo na opremi, ki ni lastniška? To so izzivi, ki jih uspešno rešujemo in takrat se v podjetjih prične zavedanje, kaj so IKT storitve, ki jih uporabljajo. In ne kako.

Nenazadanje vsaka poslovna sfera zahteva tudi izhodno strategijo. Tega v IKT oddelkih ni. Imamo le procedure "downgrade-a" pri nadgradnjah ali vrnitve na prejšnje različice. Nikoli pa se ne sprašujemo o tem, kaj pa če želim nekaj drugače, ki mi lahko ponudi drug ponudnik. Izhodne strategije so se sprva zdele le pogodbena določila, ki so v praksi težko izvedljiva. Zakaj? Ker so se stranke ponovno vprašale kako bo ponudnik zagotovil, kar je zapisal in ne kaj.

Veste česa se bojimo? Tistega, kar ne poznamo. Strah pa vsi vemo, da je velik prazen nič. Mogoče ravno zato doma nimam osebne tehtnice. Ker me je strah.

Ni komentarjev:

Objavite komentar